Hitela sem v bolnišnico po izvide moje mami. Bila sem zaskrbljena in najbolj sem si želela, da bi lahko ostala v svojem svetu in da se me življenje od zunaj ne bi dotikalo. Sedla sem v taksi, ki me je čakal pred domom in se znašla sredi bučne glasbe. Nejevoljno in jezno sem pogledala taksista, mlajšega moškega, z nazaj počesanimi lasmi. Imel je odprto okno in si požvižgaval. Bežno me je pogledal, preveril, če ima pravi naslov in speljal.
Med potjo si je brundal pesem in si v vzratnem ogledalu popravljal lase. Že sem mu hotela reči, naj zmanjša jakost glasbe, naj neha mrmrati pred sebe in naj bo samo tiho. Pa nisem. Zavzdihnila sem in si rekla: “Kaj bi dala za njegovo brezkrbnost?” “Kaj bi dala, da bi mi življenje ponudilo trenutek pozabe!” Gledala sem skozi okno in poslušala divje kubanske ritme po radiu. Razmišljala sem o moji ubogi mami, o tem, kako silno trpi in kako ne najdem nobenega smisla v tej njeni grozni, grozoviti bolezni. Spomnila sem se je, kako se mi smeje, vsa lepa in urejena iznad jušnika, iz katerega se kadi od njene najboljše juhe in si popravlja lase za uho, ko so me oblile solze.
Iskala sem robec po prepolni torbici, ko se taksist obrne k meni in reče:”Ste v redu?” Odkimam. “Nisem v redu.” “Je kaj narobe?” Pokimala sem. “Mami je zelo bolna, po nove izvide grem,” sem mu rekla in si mislila, ja bravo, še razlagaj mu osebne reči, njemu, ki mu je življenje zabava.
Nerodno mi je bilo, da sem sploh kaj rekla, ko me je presenetil z besedami:”Meni je pred dvema letoma umrla žena za rakom, ostal sem sam z dojenčkom, s sinom.” Presekalo me je skozi srce. “O, žal mi je,” sem izustila in vprašala,” kako pa ste prenesli?” Ravno je parkiral avto pred bolnišnico in se obrnil k meni:” Nisem. Še vedno sem mrtev v sebi. Vstanem, zrihtam sina, ga odpeljem v vrtec, grem voziti taxi, pa v vrtec po otroka in domov.” “Žal mi je,” sem še enkrat rekla. “Najtežje je zvečer, ko gre mali spat. Potem ostanem sam. Pa čeprav bi mi vsi radi pomagali. Ampak v bistvu mi nihče ne more.” Pred menoj je bil povsem drugačen človek, kot prej, ko sem vstopila v taksi. Razgaljen, v bolečini, s pretresljivo zgodbo. “Žal mi je,” sem že tretjič rekla. “Tako se bojim izgubiti mamo,” sem mu rekla, “ne znam si predstavljati, da je ne bi več videla, slišala, da ne bi vsak dan govorila z njo.” “Vem, kako vam je,” je rekel,”ko so nama zdravniki povedali, da bo umrla, sem mislil zadaviti onkologa. Pa je rekla žena, da nama je naredil uslugo, da se lahko pripraviva na njeno smrt.” “Ponorel sem in pil dva dni. S kolegi smo hodili od kafiča do kafiča, Pil sem do konca.” “Potem sem se streznil in se vrnil domov. Čakala me je v dnevni sobi, tako lepa še ni bila. Rekla mi je:”Ti je odleglo?” “Tako pametna je bila.”
Obsedela sva tiho v taxiju. Glasbe nisem več slišala. Razmišljala sem samo o tem, kako napačno sem ga ocenila. Kako sem mislila, da je ta moški nekdo, ki ne pozna skrbi. Kako sem mislila, da bi zamenjala z njim vsaj za trenutek njegove brezkrbnosti. A v bistvu je bil človek, ki je šel skozi pekel. A je ohranil delček svobode, kanček vrvenja življenja.
Prijela sem ga za ramo in mu rekla:”Zelo pogumni ste. To, da sami skrbite za sina, je herojsko dejanje. Vse bo dobro. Vse bo še dobro.” Nasmehnil se mi je in odvrnil:”Tudi z vami bo vse dobro. Enkrat. Najprej pa boli. Tako zelo, da misliš, da ne boš preživel. A potem preživiš. Dihaš, vstaneš, ješ, spiješ kavo, greš delat. In tako vsak dan znova. No, jaz zvečer nekaj močnega spijem, da lahko zaspim.” Nasmehnila sem se. “Razumem,” sem rekla.
Poslovila sva se in stopila sem proti bolnici. Sonce mi je svetilo v oči in me pobožalo po laseh. Stisnila sem se v plašč in stekla proti vhodu. Nikoli več ne sodi ljudi po prvem vtisu. Nikoli več. Vedno bodi prijazna, nikoli ne veš, kaj ljudje nosijo s seboj.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, aprila 2018.