“Pridi pogledat moje rože!” si mi dejala vsako pomlad, ko sem prišla na tvoj vrt. Ponosno si se sprehodila med gredicami in mi kazale rože, ki so cvetele. Z rokami v bok in vitkimi nogami si hodila pred menoj in mi pripovedovala njihove zgodbe, njihova imena, kje si dobila sadike, kdo ti je dal poganjke.
Še bolj kot rože, sem občudovala tebe, kako srečna si bila. Kako vesela, da so ti rože tako lepo uspevale. Tako rada si jih imela.
In letos, mami, so rože znove zacvetele. Vseh barv in velikosti so se pokazale v vsem svojem sijaju. Čakajoč tebe. Da se postavijo pred teboj in se pohvalijo, kako lepe se!
A tebe ni več med nami, ljuba moja mami. Le rože cvetejo v tvoj spomin. Oči jih ljubeče neguje in skrbi zanje. In ni človeka, ki ga ne bi ganil tvoj cvetoči vrt.
Jih vidiš, mami? Vidiš svoje rože?
Še nikoli nisem jokala nad cvetlicami. A danes ne gre drugače.
Tako zelo te pogrešam. 