Med sporočili na facebooku me je čakalo vprašanje moje bralke:
“Pozdravljeni, Alenka. Spremljam vaše zapise in sklepam, da ste se v preteklosti ločili. Ker grem sama čez pomembne odločitve in se soočam z veliko vprašanji, bi bila vesela informacije o tem, kako ste šli skozi ločitev, kako dolgo je trajalo, da ste spoznali novo ljubezen in kako ste se odločiti znova za poroko. Zgledate namreč zadovoljni, jaz pa trenutno iščem pozitivne zgodbe.”
Ni edino takšne vrste. Ženske me sprašujejo o tem, kako so ločitev prenesli otroci, kako se razumem z nekdanjim možem, kako se razumem z moževo nekdanjo ženo, kakšen odnos imam z moževima otrokoma in zelo veliko vprašanj o tem, kako to, da sva se poročila tako “na veliko”, če pa je to za oba drug zakon.
Nedolgo tega sem ugotovila, da je v teh vprašanjih veliko stiske. Morda mnogi živijo v zakonih, v katerih niso zadovoljni? Bi radi spoznali, da je mogoče znova ljubiti? Živeti na novo? Najti srečo? Imeti pogum za vse to?
Ko sem se ločila, sem že dopolnila 40. let. Z nekdanjim možem sva nekaj zadnjih let poskušala rešiti zakon. Tudi s pomočjo zakonske terapije. Ko sva prišla k terapevtki prvič, nama je rekla: “Če je med vama še lepilo, bomo zakon rešili, če ne, se bomo lepo razšli.”
Po dveh letih terapije, sva se lepo razšla… V sodni dvorani sva spustila nekaj solz in sodnica nama je rekla, da to vidi prvič. Midva sva vedela, da se se razhajava v dobrih odnosih in povezana z dvema najpomembnejšema bitjema na svetu.
Bila sem postavljena ženska, s kariero in dvema otrokoma, ko me je nova ljubezen povsem razorožila. Zaljubila sem se silno in močno in vse, kar sem vedela je bilo, da si želim preživeti življenje z njim. Bila sva srečna, da sva se našla in tega nisva želela izgubiti. Obenem sva se zavedala, da imava skupaj štiri otroke, za katere želiva, da bi se lepo razumeli in katerih srce nama je vedno najpomembnejše. Po drugi strani pa imava nekdanja partnerja, s katerima sva si želela imeti dober odnos. Veliko vsega za dve zaljubljeni srci.
Po skupni poti sva hodila počasi, čeprav sva večino časa preživljala skupaj. Postopno smo postajali družina. Ni bilo vedno enostavno. Ni bilo vedno lahko. Potrebno je bilo veliko pogovorov, veliko energije sva vložila v to, da sva se slišala, da sva se poslušala. Da sva razumela vzorce, ki sva jih prinesla s seboj. Strahove, ki sva jih imela. Postavljala sva si številna vprašanja in vse dileme vrgla na mizo. Včasih sem ob tem jokala. Tako razgaljena sem bila. Bil je čas, ko sva vedela samo to, da si želiva biti skupaj. In ko sva se odločila za naju.
Počasi sva pridobila zaupanje in spoštovanje otrok, pridobila sva občutek, da je med nami vse v redu. Želela sva se poročiti. Želela sva obred najine naklonjenosti, najine silne ljubezni, ki naju je razstavila na drobne delce in naju spet postavila. Postavila skupaj.
Pred celim svetom sem želela zaklicati, da bom njegova žena, želela sem poroko na morju, z vsemi otroki, z vsemi prijatelji, z vso družino ob sebi. Želela sem belo obleko s tančico in tiaro na glavi. Želela sem biti nevesta iz sanj.
Ker sem vedela, da je to med nama pravo. Da je tako silno, tako predano, tako noro lepo, da se mora okronati s poroko. Niti za tisočinko sekunde se mi ni zdelo narobe. Še več: Zdelo se mi je prav.
Nama se je namreč zgodila ljubezen. To je bila najina osnova, da poskusiva, gradiva, tvegava. Verjela sva, da sva dovolj močna. Ljubezen je bila najina vzletna steza.
Prijateljice so mi rekle, da imam jajca, da grem skozi vse to. Da sem pogumna. Meni se je zdelo, da nima to nič opraviti z jajci in pogumom. Samo za ljubezen je šlo.
Knjigo Druga žena lahko naročite na spletni strani kesar.si.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, aprila 2019.