Velika ljubiteljica televizije sem. Ne morem brez nje. Poznam nove oddaje, vem, kdaj so na sporedu in o čem so.
Tako je že od malega. Z očetom sem spremljala razvedrilno oddajo Traum Hochzeit, čeprav nisem razumela besede nemško. A bilo je vseeno. Oči mi je malo prevajal, sčasoma sem vse razumela. Oddaje, kjer se je na koncu en par poročil, nisem nikoli zamudila.
V vsakem obdobju svojega življenja sem našla oddajo, ki sem jo rada gledala. To me še danes pomirja. Ne znam razložiti drugače. Pomirja me.
In čisto me potegne noter. Ena od takšnih oddaj je tudi Master Chef. Navdušeno jo gledam, posebej zato, da se kaj naučim. Tako sem po zadnji oddaji, ko so pohali kračke, kupila dvajset kračk. Mož me je presenečeno gledal, saj ve, da kračke niso med mojimi ljubšimi kosi piščanca, še več, sploh jih ne jem. “Pa saj je vseeno,” sem mu hitela razlagat,”nekaj fint so pokazali, pa bi rada poskusila.”
Pohanju kosov piščanca sem se vedno izogibala, zdelo se mi komplicirano in ker poznam vsaj dve dobri gostilni, kjer naredijo odlično pohanje, se mi je zdelo to početje čisto odveč. A, ko sem videla, kako so tekmovalci pohali kračke, sem si rekla: To moram poskusit.
Zelo je bil vesel, moj dragi, ki ima tako rad pohane kračke. Iz službe sem odšla prej, na srečo je moj mož tudi moj šef, zato je razumel, da se moram lotiti dvajsetih kračk.
Krožniki polnih kračk so me čakali. Lotila sem se obrezovanja kože in čiščenja kosti. Nekaj časa sem se zafrkavala z manjšim nožem, a ker je bilo to zelo zamudno, sem vzela najostrejši nož. Odlično mi je šlo. Postajala sem bolj samozavestna, preveč, nedvomno.
V tistem hipu mi je nož spodneslo in sem namesto v meso, zarezala v svoj prst. Grdo zarezala. V trenutku je bilo vse krvavo. Prst sem si močno stisnila in si ga na hitro povila. Poklicala sem moža in mu povedala, da bo treba na urgenco. Sedla sem na tla in tiščala prst in gledala cel kup kračk, pripravljenih za pohanje. Mož je prihitel domov in odvil krvav prst. Razkužil je rano in ga tesno povil.
Strokovno je ocenil, da ni treba na šivanje. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem mu verjela, saj sem v družini jaz tista, ki je “dohtarca” doma. A tako sem si želela spohati tiste kračke, da sem hitro pokimala. Ne grem šivat!
Nadela sem si gumijasto rokavico in se lotila paniranja in peke. Za pohanje dvajsetih kračk sem potrebovala tri ure! Po vsaki rundi pohanja, sem olje precedila. Skrbno sem preverjala, če je meso dovolj pečeno in se držala pravilne temperature olja in časa pečenja. Kup pred menoj je rastel. Iz šole so začeli prihajati otroci. Moji dve hčerki imata kračke zelo radi in sta takoj sedli k mizi, moževa otroka pa kračk ne marata. Zato sem za njiju spekla dunajce. V prstu me je kljuvalo za znoret. Nekajkrat sem si zamenjala obliž in opazila, da mi je prst otekel.
A ko je za mizo sedel še moj mož in pojedel pet kračk naenkrat, mi je igralo srce. Kračke so bile popolne. Lepe na pogled, odličnega okusa, hrustljave zunaj in sočne znotraj. Prave Master Chef kračke. Popolne.
Ponoči nisem veliko spala. Prst me je neznosno bolel. Naslednje jutro sem šla vseeno k zdravnici. Ta je povedala, da bi bilo prav šivati in da potrebujem injekcijo proti tetanusu.
Otekel mi je tudi prst zraven porezanega. Dobila sem opornico.
A kračke so vsak dan izginjale. Ponosno sem stala poleg vsakega grižljaja, ki ga je naredil moj mož in žarela. “Kračke so odlične!” sta dejali moji hčerki in pozabila sem na kljuvanje v prstu.
Ker se spogledujem z oddajo Zvezde plešejo in poleg tekmovalcev vadim plesne gibe, moža skrbi, da bi me presekalo v križu ali da bi si kaj polomila. Pa ni bojazni. Noro lepo se vrtim po domačem parketu in svojim hčerkama pripovedujem, kakšna huda plesalka sem bila včasih.
Je pa nekaj zanimivo. Tudi Biggest loser Slovenije sem gledala, pa me ni prijelo, da bi hujšala. Hm.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, maja 2018.