Zelo sem čustvena. Z občutji opisujem svoje dneve. Pri meni je vse povezano s pridevniki, ki opisujejo čustvena stanja. Tako gledam tudi na ljudi. Opisujem jih skozi občutke, ki mi jih sprožajo. Od nekdaj sem takšna. Romantična in pravljična.
Kot najstnica sem v mislih risala svoje življenje, natančno sem videla, kako bom živela, kaj bom delala in kakšen bo moj sanjski moški. Ob teh sanjarijah sem zaspala.
Najraje sem brala pesnike, ki so ustvarjali v obdobju romantike. Vsi moji zapisi iz tistega obdobja so globoko navdahnjeni z bogatim jezikom nesrečne ljubezni. Objokovala sem usodo knjižnih junakinj in se učila na pamet pesmi Walta Whitmana.
V domišljiji sem bila ena izmed tragičnih likov, ki so doživeli nesrečno ljubezen in celo življenje objokovala neuslišano hrepenenje. Filme z ljubezensko vsebino sem gledala večkrat in hlipajoč jokala poleg. Še vedno znam nekatere filmske dialoge, ki so se mi vstisnili v srce.
Fante sem seveda jemala smrtno resno. Nisem bila punca za sproščeno druženje, hotela sem imeti pravo, resno razmerje. Če pomislim, je moralo biti mojim fantom kar težko. Od njih sem želela popolno predanost, želela sem pravljico. Kar je bilo seveda nerealno, preveč in prezgodaj zanje.
Zato sem bila večkrat prizadeta. Moji dnevniki so bili polno žalosti, solza in bolečine. V svoji majhni sobici sem prižigala svečo, poslušala Doorse in pisala in jokala. Ena sama tragika.
Podobo ljubezni sem obdržala v svojem srcu in jo gladila, popravljala in prilagajala letom, ki so prihajala.
Sčasoma sem na to pozabila. Začela sem živeti, spoznala sem resnega fanta, se resno poročila in zelo resno rodila dva otroka. Le še včasih sem se spomnila na svoja mladostna hrepenenja in se ob tem nasmehnila. Kakšne traparije, sem pomislila.
Potem pa se moj zakon ni izšel. Spoznala sem, da bom morala naprej in takrat so se mi znova porodila sanjarije iz mladosti. Vsak večer sem v mislih priklicala podobo moškega, ki sem jo dobro poznala, saj je sobivala z menoj toliko let. Preden sem zaspala, sem si rekla, da bom z močjo sugestije k sebi privabila ljubezen. Včasih sem bila zvečer tako utrujena, da sem samo zaspala, a kadar nisem mogla spati, sem si do potaknosti priklicala podobo ljubezni iz sanj.
Nekega dne sem šla na poslovni sestanek. Spomnim se, da sem imela oblečeno rumeno bluzo in modro rumeno krilo na A, takšnega, ki sem ga najraje nosila. Obula sem sandale s peto. Bil je lep poletni dan. Ko sem vstopila v pisarno, kjer sem imela sestanek, je s kavča vstal moški. Pretreslo me je do temeljev. Bil je on. Bil je moški iz mojih sanj. Dal mi je roko in se predstavil. Nisem slišala njegovega imena, ne vem niti, če sem kaj odgovorila. Skozi glavo mi je šlo le: ”Mati moja, kako je lep.”
Ne vem, kaj smo govorili na sestanku. Trudila sem se, da bi sledila in si kaj zapisala, a po pol ure mi je rekel: “To, da si nič ne zapisuješ, je verjetno slab znak, kajne?” Nasmehnila sem se. “Ne, tako logično je, da si vse zapomnem,” sem mu odgovorila in zardela. Ko smo se poslovili, sem sedla v taksi in napisala prijateljici sporočilo: “Spoznala sem fanta, za katerega sem ti rekla, da se bom z njim poročila.” Odgovor je priletel v minuti: “Pa je tudi on spoznal punco, s katero se bo poročil?” Baraba, sem ji odgovorila.
Od tega je devet let in toliko časa sva skupaj. Pred tremi leti in pol sva se poročila.
Zdaj vsak večer ležem z ljubeznijo iz mojih sanj. Z mojim sanjskim moškim. Poljubim ga in se stisnem k njemu. Še vedno očarana in vznesena, da je to moj moški.
Priklicala sem ga. To vem zagotovo. Tako dolgo sem pilila njegovo podobo, njegov nasmeh, njegove oči, da so postale resničnost. Priklicala sem ga skozi poti življenja, vmes živela na drugih poteh, a se potem znova vrnila k njegovi podobi.
Danes je to podoba, ki me osrečuje. Zanj sem kraljica in on je moj kralj. Najin prestol sta najini srci, ki sta našli pot drug do drugega.
Pa naj še kdo reče, da pravljice niso resnične.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, februarja 2020.