Močno nas je stisnil okoli vratu nov virus, ki je uspel združiti svet v istem strahu. V istem preživetvenem objemu smo se znašli na vseh celinah in isti strah delimo vsi ljudje, ne glede na to, kdo in kakšni smo.
To so tisti trenutki življenja, ko se pokaže iz kakšnega testa smo. Kako močne preživetvene nagone imamo in kako smo se sposobni ubraniti. Predvsem občutka panike.
Jaz imam težave s strahom. Bojim se ga. Bojim se občutka strahu. Ta mi je večkrat zadrgnil grlo in mi oslabil kolena. Mi stisnil želodec.
Cel seznam strahov sem si nabrala v življenju. Med njimi prednjači strah pred izgubo. Najprej je bil ta strah samo temna misel pred spanjem. Nekaj, kar je minilo z jutrom in kar se je dalo odgnati.
Potem je ta strah postal stvaren. Otipljiv. Težek in boleč občutek v glavi in srcu, v telesu in besedah. Postal je nekaj najtežjega, kar sem kadarkoli občutila. Vsi ostali strahovi se lahko pred tem skrijejo, poniknejo, izginejo. Moji možgani so zdaj programirani tako, da ob najmanjšem občutku, da bi se lahko zgodila izguba, ponorijo. Alarmi zvonijo.
Moj alarm se je sprožil tudi ob novem virusu. Prve dni sem iskala informacije, vpijala vsako besedo, brala, gledala, poslušala. Pregledala domače blagovne rezerve. V hodnik postavila razkužilo. Kupila veliko škatlo C vitamina in probiotikov. Obramba in samozaščita.
Zvečer sem zaspala z zadnjimi novicami in se zjutraj zbudila z novimi. Iskala mnenja strokovnjakov in prijateljev. Kaj menijo, kako razmišljajo. Tesno mi je bilo in večkrat sem poklicala očeta, kako se počuti. Preverjala čelo otrok, ko so zakašljali. Preverjala svoje čelo, ko sem gorela od skrbi.
Dokler ni včeraj posijalo sonce v našo dnevno sobo in osvetlilo družinsko fotografijo, kjer smo srečni in ožarjeni od poletnega vzdušja. Na kateri smo objeti in nasmejani. Slika zadnjega dopusta je vstala pred menoj, kot vera in me močno stisnila k sebi. Videla sem tisti poletni dan, ko smo po zajtrku jedli sladoled in napihnili največjo blazino za na vodo, kar sem jih kdaj videla.
Takrat sem znova občutila srečo. Neizpodbiten občutek veselja.
Strahu sem zavezala pentljo okoli vratu in ga poslala na počitnice. Na dolge počitnice. Da si bom lahko odpočila in nabrala moči. Za nove bitke.