ta-trapasta-kriza-srednjih-let-5f32bf09298291d76e49d7704d23ae6c

Ta trapasta kriza srednjih let

Globoko zanikanje krize srednjih let gre skupaj z dejstvom, da se ne počutim kot ženska srednjih let. Še vedno mislim, da sem punca. Pa nisem. Moja starejša hči je punca. Jaz sem ženska srednjih let. 

Temu primerno se je spremenilo moje telo. Nekega jutra je skočilo name, da sem ga presenečeno opazovala v ogledalu. Polna zadnjica, zaobljeni boki, gube, ki niso smejalne. Nisem ga bila najbolj vesela, novega telesa, namreč in se mu kar nekaj časa upirala. Se borila proti sami sebi. Z različnimi načini prehranjenjevanja, gibanja in slabe volje.

Nič ni zares pomagalo. Je pa poglabljalo slabo voljo.

Opazila sem, da sem začela govoriti kot mama. Verjetno tako govorim zadnjih 17 let, ampak zares sem opazila nekega večera, ko sva sedeli s hčerko v njeni sobi in sem ji želela položiti na srce nekaj pomembnosti. A sem doživela zunaj telesno izkušnjo in opazila sebe, kako naslonjena na hčerkino torbo razlagam stavke, ki sem jih že enkrat slišala. In se ob tem zgrozila. Videla sem odraslo žensko in mlado, lepo dekle poleg nje, ki je poslušala z željo, da bi čimprej minilo.

 V hipu sem utihnila. Pobožala sem jo po roki in nekaj zamrmrala. Ko sem odšla iz sobe najstnice, sem se pogledala v velikem ogledalu, ki ga imamo že od vselitve, a se zares vanj še nisem pogledala. Imela sem utrujene oči, lase spete v nerodno figo in polno naročje oblačil, ki sem jih nameravala zložiti v omaro. Ujela sem svoj korak in se presenečeno zagledala vase. Kdaj sem postala odrasla?

V sebi sem še vedno mlada. Poslušam glasbo, plešem nanjo, poznam nove igralce, nove filme, nove serije, nove modne trende, poznam sleng, poznam nove fore. Kje je šlo narobe?

Še lani sem bila nevesta in to me je še utrdilo v prepričanju, da se življenje v bistvu znova začenja! Imela sem dekliščino, dolge mesece praznovanja, priprav in veselja in čudovito poroko.

A imela sem 46 let. Leta, ko si sestavljen, narejen, opremljen in prizemljen. Leta, ko že veš, kako se opečeš in ko poznaš ljudi, preden ti rečejo dober dan. Leta, ko te nihče več ne tika in leta, ko prihajajo domov prijatelji otrok, pa se delaš, da si kul mama, da ne zaribaš česa.

Kam so zbežala ta leta s hitrostjo Usaina Bolta?

Še se vidim z dolgimi lasmi, nasmejano in glasno v Krškem, ko sem posedala pred blokom na stopnicah in filozofirala o življenju s prijatelji. Ko sem šla na faks, nekoliko presuha in preveč bleda in začela delati na televiziji, preden sem se znala pravilno napudrati. Kako sem našla svojo kariero in svoje poslanstvo in ga delala kar 18 let. Kako sem se poročila in rodila dve deklici.

Kako sem se ločila in našla ljubezen znova. In se znova poročila. Zamenjala sem nekaj stanovanj, da sem zdaj končno dobila dom. Zamenjala nekaj avtomobilov in zamenjala le eno službo.

Postala odrasla.

A v sebi sem še vedno ena naivnica. Še vedno sem punca, ki hrepeni po romantični ljubezni, po dobroti ljudi in po maminem objemu. Še vedno se zjočem kot mala deklica in še vedno požiram solze, če me kdo prizadene. Še vedno rešujem svetove in nosim ozke kavbojke. Če jih lahko zapnem.

Še plešem ob sobotah zjutraj in oponašam glasove iz risank ter jezim svojega moža s traparijami. Še gledam solzave serije in vlečem moža na kavč z menoj, da gleda z menoj in si misli bogvekaj. Mislim, da mu je vseeno, kaj gleda, le da me lahko drži za zadnjico.

Še prepoznam kitarske uvode v pesmi in dajem glasnost do konca v avtu.

Še pokličem mamo vsak dan in ji potožim. Še zlezem v naročje svojega moža in mu rečem, da me močno stisne.

Bo tako do konca dni? Bom v sebi mlada, telo pa bo sledilo biološkemu naravnemu redu? Je to samoohranitev?

Ta mesec bom imela 47. rojstni dan. Privoščila si bom program detoxa in nove kavbojke. Za krizo srednjih let pa imam v hladilniku gin in tonik, pa nekaj limet. Za prvo pomoč.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, aprila 2017.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email