Imam zelo občutljivo telo. Krhko in ranljivo. Kar čutim v srcu, se izraža v mojem telesu. Kar se mi podi po glavi, se mi vidi v očeh. Kar čutim, se vidi.
Od nekdaj je tako. Že ko sem bila zelo majhna deklica, sem pogosto burno obolevala. Če sta starša želela zvečer na druženje s prijatelji, sem jokala tako silovito, da sem povsem utrujena od solz zaspala in povzročila veliko težav mojem bratu, ki me je tolažil, veliko občutkov krivde mojim staršem, ki sta cel večer razmišljala, če sem v redu. Ta “pretirana” navezanost na mamo in očeta se je vlekla, no iskreno, se še vleče.
Vso svojo globino je navezanost pokazala, ko sem odšla na fakulteto in prvih nekaj mesecev obolevala kar naprej. Iz tega so se rodili napadi panike, ki sem jim zagrozila takoj, ko so se pričeli. In začela brskati po sebi. Najprej sem pomoč poiskala v Svetovalnem centru v Šiški. Tja sem hodila k psihologinji Zori. Veliko ur sva presedeli skupaj in se pogovarjali. Kmalu se je izkazalo, da moje težave izvirajo iz zgodnjega otroštva.
Ko sem imela 8 mesecev sem prenehala dihati. To je bil verjetno rezultat alergije na antibiotike, ki sem jih jemala takrat. Oče me je oživljal. Odpeljali so me v novomeško bolnišnico, kjer sem preživela tri tedne. Takrat je veljala doktrina, da starši ne smejo obiskovati otroka, ker bo ta še bolj jokal… No, jaz sem menda jokala. Pa ne samo jokala. Bila sem nemirna, povsem iz sebe, zato so me privezali na posteljico.
Ne znam si predstavljati bolečine, ki jo je nosila moja mami tiste tedne, ko je lahko informacije o meni izvedela le po telefonu in ni smela k meni. Ko so me končno spustili domov, sem bila spremenjena, pripovedujeta starša. Od strahu pred zdravniki, sem bruhala, če sem videla kaj belega okoli sebe, pozabila sem vse, kar sem se do takrat naučila. Iz nasmejane, zadovoljne deklice, sem postala tiho bitje. Mami pravi, da je bil to strašen šok za vse in da me je po tem zavijala v vato. Ko sem le malo zbolela, se je ustrašila, da bi znova nehala dihati in je storila vse, da se to ne bi zgodilo.
Ob vsakem odhodu mame, sem doživela mali napad, saj mi je podzavest sporočala, da bom znova ostala sama. Tudi, ko sem odrastla in stvari ozavestila, je bila moja podzavest ranjena in je reagirala tako, kot da sem še vedno otrok. Pri svojem zdravljenju sem šla tako daleč, da sem pridobila kartoteko iz časov, ko sem bivala v bolnišnici kot 8 mesečna deklica. Kako sem jokala, ko sem brala zapise. Nemirna, jokava, prestrašena..
Nekaj let terapij mi je pomagalo, da sem stvari ozavestila, jih razumela, popredalčkala in sprejela. A težave so ostajale. Ko sem bila potisnjena v kot, ko sem imela veliko bremena na sebi, ko sem bila čustveno na tleh… sem zbolela. Angine, bronhitisi, išias, rane na želodcu, migrene… lahko kar naštevam. Ni mi dosti pomagalo, da sem vedela, kaj se mi dogaja, bolezni so kar prihajale.
Ko sem zanosila z mojo prvo hčerko, so se stvari začele umirjati. Postala sem bolj stabilna, bolj močna, bolj prizemljena. A sem velik del svojih strahov prenesla na svojo hči. Bala sem se zanjo, silno sem se bala, da se ji kaj ne bi zgodilo. Ko je zbolela, sem trepetala kot bilka v vetru. Slabe izkušnje mojega otroštva so se ponovile, tokrat v skrbi za mojo hči. Poskušala sem ohraniti mirno kri. Sčasoma sem se utrdila, si dopovedala, da se ne bo zgodilo nič hudega..
Zdaj sem mati dveh otrok, imam 47. let, odrasla sem in izkušena. A še vedno se zgodi. Se dogaja. Da zbolim, ko imam vsega preveč. Da klonim pod težo čustev in obremenitev. Da se sesujem od skrbi.
In odkar je bolna moja mami… je vse še toliko bolj močno. Moj največji strah, strah pred izgubo, je dobil roke in noge in postal konkreten. Zdaj se ne bojim več, da gresta oči in mami zvečer na ples… zdaj se bojim, da ju ne bo več nazaj.
Nori ples življenja. Nori ples življenja.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, maj 2017.