Na to razmišljanje me je navedla mlajša hči, ki me je na poti v trgovino, presenetila: “Veš, mami, sem se pogovarjala s prijateljicami o zobni miški in Božičku, pa sta dve rekli, da obstajata, tri pa, da ne in da starši nastavite denar pod blazino, ko nam izpade zob in kupite darila namesto Božička.” Priznam, imela sem cmok v grlu. Lina ima 9 let in vedela sem, da sem zadnji dve leti že pošteno natezala čas, do katerega otrok še verjame v ta čarobna bitja. Vsakič, ko mi je postavila to vprašanje, sem ji odgovorila: “Če verjameš, da Božiček obstaja, potem gotovo obstaja.”
Tokrat sem čutila, da ne bo šlo več tako. Sedli sva na najbližjo klopco v parku in zazrla sem se v njene najbolj modre oči. Gledala me je zavzeto in naravnost v oči, ko sem že čutila, da imam solze v očeh. Pomislila sem, da je to moja zadnja hči, ki do mojega odgovora še upa, da obstaja Božiček, Zobna miška in Velikonočni zajček in da bom z odgovorom naredila še bolj odraslo…
Čakala je na moj odgovor in pridržala dih. “Lina, starši prinesemo darila in denar za zob. “
“Sem vedela!” je zaklicala ponosno in zasijala in takoj dodala:” Meni je čisto vseeno, kdo prinese!” Zasmejala sem se. “To delamo starši zato, ker si želimo, da bi otroci verjeli v nekaj čarobnega, pravljičnega. Da bi imeli ta svoj svet!”
Kimala je kot odrasla punca in dodala:” Ampak Tari ne povejte še, je še premajhna!” Planila sem v glasen smeh. Tara je namreč njena polsestra, le leto dni mlajša od nje.
Nadaljevali sva pot do trgovine, Lina se mi je zdela starejša in bolj odrasla, pa tudi bolj ponosna, da zdaj tudi ona VE resnico.
Resnica.
Včasih tako neusmiljena in kruta, da si je ne želimo slišati. Včasih neizogibna in potrebna. Včasih pa…Včasih ni potrebna. Prepričana sem v to.
Majhne reči, kot so: ”A sem res videti slabo?” lahko pospremimo z:” Ma ne, sploh ne.” Človek se bo takoj bolje počutil. Smo si izmislili? Kdo smo, da bomo sodili videz in utrujenost sodelavcev, znancev, prijateljev? Zakaj komu rečemo, da je videti utrujen? Da ga spravimo čisto na tla? Zakaj?
Zakaj imajo ljudje potrebo, da to rečejo?
Zavestno sem se odločila že leta nazaj, da tega nikoli nikomur ne rečem. Ker s tem nič dobrega ne naredim. Če to rečeš nekomu, se bo resnično začel počutiti slabo. Na vprašanje prijateljic:” Se ti zdi, da sem videti utrujena?” odgovorim:” Meni se vedno zdiš lepa.” In to je resnica. Nekaj bolj globokih podočnjakov ne spremeni moje percepcije. Nekaj žalosti v očeh, me zgolj sili v tesnejši objem.
Ko nas kdo vpraša, če je videti slabo, če ima slabo frizuro, če mu hlače ne stojijo dobro, si v bistvu ne želi, da mu povemo, da je tako. Želi si slišati, da je vseeno videti dobro.
Pred nekaj leti, mi je neka znanka na ulici rekla, da me majica, ki jo imam oblečeno, naredi polno. Bila sem čisto v šoku. Rekla je nekako v tem stilu, a Alenka kako si kaj, dobro zgledaš, ampak tale majica.. a si noseča, al kaj? In vse to pospremila z gromkim smehom. Stisnila sem ustnice in se ji nasmehnila. Nisem noseča, sem ji rekla, majica pa gre v koš. Smejala se je, kot bi ji uspela res dobra šala in se poslovila. Jaz pa sem šla v prvo trgovino, si kupila novo majico in staro vrgla v koš pred trgovino.
Toliko o samozavesti. Tega ne bi naredila nikoli več. Pa kaj koga briga, kako sem videti v majici, razen mene?
Bele laži obstajajo zaradi tega, da nekoga ne prizadenemo. Obstajajo načini, kako povedati neke reči na lep način, olepšan način. Obstajajo nasmehi, objemi in lepi stavki za ljudi, ki jih potrebujejo.
Ker nekaj je dejstvo. Saj ljudje vemo, kaj je resnica. Saj nismo trapasti. Morda si samo nismo pripravljeni priznati. Morda samo nismo pripravljeni sprejeti. Vsak zase ve, kdaj ima dobro frizuro, kdaj ima sijoče oči, kdaj je videti dobro. Ker se zaradi tega dobro počuti. In vsi vemo, kdaj temu ni tako.
To so sladke skrbi. Težko je, ko nastopijo težke, hude reči v življenju in smo priča nekomu, ki jih daje skozi. Takrat je treba presoditi s to resnico. Do kod, kdaj, kam.
Presoditi, kdaj je čas za resnico.. Pa vemo, kaj je resnična resnica? Smo pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje mnenje?
Če nismo, ne hodimo pred očmi z njo. Preveč boli.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, julija 2017