Nekaj tednov pred mojo poroko me je mami poklicala:”Alenka, lahko govoriš?” Ustrašila sem se, da mi je srce padlo v hlače. “Ja, povej!” sem hitro odgovorila. “Bi bilo tebi prav, da bi jaz imela za vajino poroko oblečeno belo obleko?” Globoko sem si oddahnila: “Seveda seveda!”“Si prepričana? Ker naj bi sicer imela belo obleko le nevesta.” “Mami, počaščena bom, če prideš v beli obleki. Še več, tudi Neli in Lina ter Tara bodo v belem.” “Kaj res?! O, to bo res lepo. Potem pa dogovorjeno, moram it, oči me čaka na blagajni.”
Zasmejala sem se. Kako čudovito! Mami kupuje obleko za na najino poroko! Hitro sem poklicala Kamenka in mu povedala, da bo mami v belem in se je smejal na vsa usta, čudovito, čudovito je vzklikal!
Dan pred poroko sta z očijem prispela v Opatijo, kjer sva se poročila. Objeli sva se na poletni terasi hotela Kvarner in sedli v senco. Naročili smo kosilo, ki ga je mami z užitkom pojedla. “Boš kozarec vina?”sem jo vprašala. “Ne vem, če smem,” me je pogledala. “Zakaj ne? Seveda ga smeš.” Naročila sem vino, da smo nazdravili čudovitemu dogodku, ki nas je čakal naslednjega dne, da smo nazdravili poletju, ki je prišlo in mami, ki je srečno sedela med nami. S pogledom sem zaobjela vse moje in pomislila, da si bom ta trenutek zapomnila za vedno, vtisnila v srce. In res jih še vedno vidim, kako sedijo moji ljubljeni za mizo na prelepi terasi hotela, ki je bilo prizorišče obreda najine poroke. Lina je cukala Neli za roko in želela njeno pozornost, Kamenko in moj oče sta debatirala o organizaciji poroke, midve z mami sva gledali morje. Mami me je pobožala po laseh:”Je vse pripravljeno za jutri?” “Vse, kar vem,” sem se zasmejala. “Si kaj nervozna?” “Čisto nič, prav nič.” “Saj se ti vidi, da si sproščena.” “Samo veselim se, da se bova poročila, veselim se zabave, prijateljev, vseh vas. Komaj čakam. In zdaj se grem kopat s puncama!” Mami se je zasmejala, vesela, da me vidi tako srečno.
Zvečer smo se s prijatelji in starši dobili na isti terasi. Natakarji so nam skupaj dali nekaj miz, nanje prinesli hladno pijačo in prigrizke. Mami je prišla vsa lepa, v lahki poletni obleki. Obula je poletne čevlje z visoko peto in se skrbno naličila. Na glavi je imela lasuljo, za katero ni nihče vedel, da je. Tako dobro je bila videti, tako naravno. Sedeli smo nekaj večernih ur za mizo, se smejali, klepetali, nazdravljali in jedli. Mami se je sklonila k meni:”A misliš, da grem lahko z očijem plesat? Misliš, da bi bilo kaj narobe?” “Kaj bi lahko bilo narobe? Vse bo v redu, kar pojdita.”
Z očijem sta vstala in še danes ju vidim, kako gresta proti plesišču in začneta plesati. Moja starša sta plesala božansko. To je bila njuna povezava, njuna stvar. Mami je lebdela in videti je bilo, kot bi se ne dotikala tal. Prijateljica Nina mi je šepnila:”Alenka, tvoja mami je videti kot angel.” S solznimi očmi sem jo pogledala. “Pa daj poglej jo, “ je nadaljevala,” kot da ne bi bila bolna.” Pokimala sem. “Kakšna kraljica!” je zaključila moja ljuba Nina, ki pozna bolečine, pozna borbe, pozna strah. In pozna pogum. Naučila me je upati in verjeti, naučila me je, da so v življenju pomembne drobcene majhnosti.
Spremljala sem njun ples in občudojoče gledala svoja starša. Kako v peklenskem letu, ki je za njima, plešeta na morski terasi. Zdelo se mi je, da bi lahko zmagali. Takrat se mi je zdelo, da je čudež mogoč in da bo moja mami krasila naslovnice časopisov, z naslovom: Medicinski čudež.
Fotografija: Mami pleše z mojim možem Kamenkom
O dlomek je iz moje tretje knjige Da bi sladko zaspala.