Tadeja Polanšček je posebna ženska. Tudi, če ne bi imela multiple skleroze, bi bila. Polna energije je, ki ji žari iz velikih, lepih oči in njeno valovanje dobre energije je kot jedrsko sevanje.
Tadejo sem spoznala skozi članek o njej, ki je bil objavljen v lokalnem časopisu in je nosil naslov: Plešem samo še v sanjah. Spodneslo in spodsekalo me je. Njen članek sem delila na svojem facebook profilu, ko se mi je klena Prekmurka zahvalila preko istega portala. Napisali sva si nekaj besed, dala sem ji priznanje poguma in to je bilo to. Za začetek.
Ko se je bližal moj datum poroke in sem o tem pisala, je napisala, da se je tudi ona poročila 2/7, kar se nama je zdelo zabavno in posebno. Potem naju je z možem povabila k sebi domov. Napisala je datum, kdaj bi se lahko dobili, pa sem napisala: Prideva.
Prvič v življenju sem šla h kom domov, na kosilo, ne da bi ga poznala. V Mursko Soboto sva prispela na vročo nedeljo dopoldne in v hipu smo se vzljubili. Bilo je povsem jasno in zelo preprosto.
Tadeja je izjemno lepa ženska. Vitka, športna, oblečena je bila v bele strgane kavbojke. Če je ne bi videla šepati, ne bi vedela, da je z njo karkoli narobe. Pri hoji ji pomaga mož Marko. Njena opora, njeno zatočišče. Z večnim nasmehom. Cela družina diha s Tadejino boleznijo. Starejši sin Matic ima 9 let in je odličen karateist. Še bolj pa je izjemna njegova pomoč mami. Ko kaj potrebuje, ga pokliče in Matic brez ugovarjanja steče, da bi ji pomagal. 5 letna Julija je princeska. Malo zadržana, a sijočih oči.
Družina, kot mnoge. A obenem tako zelo različna od ostalih.
Ko je imela Tadeja komaj 17 let je opazila prve znake multiple skleroze. Obolenje ima tudi njena mami, zato je hitro vedela, zakaj gre. Ne glede na bolezen, je vpisala študij fizioterapije, kjer nihče, ne njeni kolegi, ne profesorji, niso vedeli, da ima multiplo sklerozo. V Murski Soboti je vodila aerobiko in se ukvarjala s športom, postala pa je tudi vodja fizioterapije v Termah v avstrijski Radgoni. Niti en dan še ni bila na bolniški. Niti en sam dan, čeprav so se zadnji dve leti znaki bolezni močno poslabšali in le stežka hodi sama. Boli je vse telo. Vsak dan, cel dan, vse mišice. Najslabše je zjutraj, ko so mišice zategnjene in se izredno težko obleče in spravi v pogon. A to je ne ustavi. Z avtom na avtomatik se odpelje v službo, kjer resda dela skrajšani delovni čas, a dela predano in dobro, njeni kolegi jo spoštujejo, občudujejo in jo imajo za zgled. To je pred kolektivom povedal tudi njen šef, ki je rekel, da je Tadeja njihova motivacija in zgled.
Ko opravi delo, še uro in pol naporno vadi s fizioterapevtom. Od vadbe ne neha, čeprav jo medtem vse boli. Tudi doma dela kot fizioterapevtka in pomaga mnogim pri lajšanju bolečin. Naravnost navdušujoče in noro je, da k njej hodijo ljudje z bolečinami, ki jih Tadeja, ki ima multiplo sklerozo, odpravlja.
Tadeja govori o bolezni odkrito in brez sprenevedanja. Pove tudi, da je imela kar nekaj slabih izkušenj, saj ji ob padcu naprimer nihče ni pomagal vstati, nekateri so menili, da je pijana. To boli najbolj, pravi. Četudi bi bila pijana, zakaj so na svetu ljudje, ki ne bi pomagali? Padla sem, pravi sredi trgovine, v domačem kraju, ko je prišla po nakupih s hčerko. Trgovki sta jo samo gledali, ko je prosila, če ji pomagata… Komaj sem se zvlekla na noge, pravi.
Rada bi govorila o multipli sklerozi, rada bi povedala, kaj doživljajo bolniki, kako jim je, kako jim lahko pomagamo… Rada bi bila glas tega obolenja, ki ga v temnih nočeh preklinja in zaradi katerega razmišlja, zakaj jo je doletelo. Zakaj? Ko bi pa tako rada plesala, tekala, hodila naokoli, prekipevala od energije. Zakaj?
Včasih je tako hudo, pravi, da bi kar končala vse skupaj. Takrat jo strezni njen Marko in ji reče: Ti se boš rešila, kaj pa mi? Kaj pa otroka? Kaj pa jaz?
To so temni trenutki, ki minejo, razlaga. A benti nad nemočjo telesa. Glava bi, telo ne zmore..
A Tadeja ne skrbi le zase in svojo družino, kjer ne gre prezreti pomoči staršev, ki pomagajo pri otrokih, pri kuhanju. So tam za njo, za njih.
Tadeja ima veliko srce. Tako veliko, da je, ko sta z možem za Božič slišala oddajo o Botrstvu in željo fanta, da bi rad za Božič jedel mlince in piščanca, angažirala starše, ki so pomagali pripraviti hrano, otroka sta dala svoje igrače, zbrali so še obleke in se na Božični dan odpeljali na drug konec Slovenije, da so družino razveselili. Še najbolj fanta, ki je prvič jedel piščanca in mlince.
Takšna je Tadejina družina. Vzame te v srce. Tudi naju z možem. Sedeli smo na čudoviti terasi, jedli prekmurske dobrote, pili vino in klepetali, kot stari prijatelji.
Tudi malo jokali. A večino časa smo se smejali.
Ko to pišem, je minilo pet dni od obiska, ki je prinesel novo prijateljstvo. Spoznala sem žensko, ki ne stoka in ne joka, čeprav jo boli vse telo, čeprav ve, kakšna prihodnost jo čaka. Čeprav upa, da bo lahko šla v kakšno testno skupino v tujino. Ker bi rada še hodila. Še plesala. Še tekala.
Vse to počne v mislih. Vidiš ji, ko ti sedi naproti. Vrvi od življenja. Ta lepa ženska, ki postavlja naš vsakdan in naša bremena na preizkušnjo.
Srkam metin liker, ki ga je sama naredila in nama ga podarila in skozi misli mi gre stavek, ki jo pooseblja: I will survive!
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, oktober 2016.
Fotograf: Zoran Norčičl