Stara sem 46 let. Imam dve hčerki. Enega bivšega in novega moža. Imam dva njegova otroka, ki ju obožujem. Imam mamo, očeta, brata. Nekaj dobrih prijateljev. Veliko znancev.
Za seboj imam kariero na televiziji, kjer sem začela delati z 19. leti. Najprej v Krškem, na lokalni televiziji, kjer se naučila, kako delati prispevke, kako stati pred kamero, kako govoriti. Osnove.
Potem sem 3 leta delala na Kanalu A, kot novinarka in urednica poročil. Potem je prišel Pop tv. 18 let sem bila del najbolj gledanega programa pri nas.
Moja Vizita je postala del mene, jaz del nje. Vse se je zgodilo, ker se je moralo. Tudi slovo.
Odrasla sem. Stvari, ki jih doživljam, sem že doživela. Ljudje, ki jih srečujem, imajo zgodbe, ki sem jih že slišala. Poznam bolečino, poznam solze, poznam veselje, poznam žalost. Poznam podtone v ljudeh, poznam strahove, tesnobe, hrepenenja. Poznam izgube.
Velika sem. V svojem srcu in glavi imam osrediščeno življenje, ki ga živim. Vem, kdo sem in do kod sežem, vem, kje imam korenine in kam želim razpreti veje. Poznam senco, v kateri se lahko odpočijem. Poznam sonce, na katerem se ogrejem. Poznam življenje.
A ostajam dekle v sebi. Ostajam punca. Srce je še vedno naivno in romantično. Duša še vedno prepeva rock in pleše do jutra.
Ohranila sem sebe v najbolj ranljivem delu. Z leti sem se postavila. Se naučila govoriti, hoditi, biti videti samozavestna. Naučila sem se pogoltniti bolečino in pekočo kepo v grlu, ko ti gre na jok. Naučila sem se nasmehniti in dvigniti glavo. Priučila sem se klepetanja in kramljanja.
A v sebi sem ostala jaz. Polna upanja, trapastega optimizma in velikih zalog smeha. V mislih si večkrat pojem. Hodim po mestu in prepevam. Ne pustim si, da bi me svet povozil, življenjske zgodbe pohodile. Pojem. Zlezem v svoj svet. Tako rečem mojemu možu. V svojem svetu sem. Pokima. Tudi on zna zlesti v svojega.
To je samoohranitev.
Le ko pridem do ljudi, ki jih ljubim najbolj, se zlahka razsujem. Sežejo mi najglobje, pridejo najbližje, pustim jim, da pustijo svoje stopinje na mojem srcu. Večkrat ne znam spustiti. Ne znam jim dati dihati. Ždim nad njimi in pazim nanje. Na moj svet.
Zakopljem svoj obraz v ramena, naročja, vratove mojih ljubih in počivam na njihovih vonjih in toplini. Zlezem k njim na kavč in se stisnem na vso moč.
To je moj počitek. To je moj balzam.
Ne bojim se več pokazati svojih čustev. Ne bojim se povedati stvari. Bojim se samo izgube.
Ne pa ljudi, ki niso del mojega sveta. Tistih, ki imajo mnenje o meni, pa me zares ne poznajo. Njih se ne bojim več. Leta televizijskega obraza so me naučila živeti s tem.
Ko gledam svojo najstnico, kako stopa v svet, se spomnim sebe tako zelo, da zaboli. Še vem, kako sem se počutila, kako sem mislila, kaj vse vem in kako sem verjela, da je nekdo nekje zame. Gledam jo, lepo moje dekle, kako se češe zjutraj in upira velike oči v ogledalo, da se vidi bolj od blizu. Tiho jo opazujem, da me ne opazi. Lepa moja punca. Pametna. Krhka navznoter. Kot jaz.
In prihiti mala v kopalnico, se zrine med naju in naju objame. Nasmejana, srčna deklica.
Pogoltnem slino, ko ju objamem, tako veliki sta že. Jaz pa še vedno samo dekle! Onidve pa veliki!
Noro je to. Kako se doživljaš, kako se občutiš, kako se dojemaš. V sebi si še vedno samo ti, mlad, razkuštran, zmeden in malo trapast. Na zunaj pa si odrasel.
Ti jesenski meseci, ki nas postavljajo v tople prostore in nam dajo možnost, da smo več skupaj, so po svoje čudoviti. Ker smo več skupaj. Ker smo skupaj pod isto odejo. Kamor sodimo.
Samo punca, ujeta v telesu 46 letne ženske sem. V glavi rock, v mislih ljubezen, na obrazu odgovornost.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, oktobra 2016