Lani poleti se je naši družini podrl svet. V hipu se je zrušil v prah in od takrat ga sestavljamo nazaj, gradimo, loščimo in varujemo.
Prišla je bolezen. Tista huda, usodno zveneča in trgajoča. Tista, ki zadene vso družino, se vsili v vse pore tvojega bivanja in te navdaja z norim strahom.
Nisem zbolela jaz, a imela sem občutek, da sem bolna tudi sama, pa ne le jaz, vsi družinski člani smo se tako počutili.
Rada bi vam povedala, kaj se mi je zgodilo, tik po tem, ko smo izvedeli, da ima nekdo v naši družini raka.
Z mojo mlajšo hčerko Lino sva šli v eno izmed slovenskih bolnišnic po izvide. Prišli sva na dolg hodnik in iskali vrata, na katera morava potrkati. Tedaj so se odprla vrata na koncu hodnika in proti nama je šla zdravnica srednjih let. Ko naju je zagledala, se mi je nasmehnila in rekla: “Midve sva se pa že srečali”. Takoj sem jo spoznala, bila je ena izmed mojih sogovornic za Vizito. Segli sva si v roke, ko je rekla:”Ste prišli po izvide, kar naprej.” Stisnilo me je pri srcu, da bom vsak čas videla, kako hudo je…
Zdravnica je prišla z grdo rjavo kuverto in mi je dala v roke, ki so mi trepetale. Noge so mi klecnile, ko sem se želela posloviti, pa je rekla:”A vas lahko nekaj vprašam?” Pokimala sem in pogoltnila slino. “Stopiva raje v mojo ambulanto”, me je rekla. Prijela sem hči za roko in vstopili sva v ambulatno, kjer sva sedli na stola nasproti njej. Bila sem prepričana, da bo povedala nekaj o izvidih, zato sem se krčevito prijela naslonjala pri stolu. A ko je odprla usta, me je stisnilo še bolj. “Nekaj v zvezi z avtorizacijo člankov bi vas rada vprašala,” je začela. Vrtelo se mi je in nisem dobro slišala: Kaj? Nekaj povsem drugega bi rada govorila z menoj, medtem, ko držim kuverto z odločilnimi izvidi?” Nisem mogla doumeti, rekla pa sem:”Seveda, kar vprašajte..”
Začela je govoriti, trudila sem se poslušati, čutila sem pogled Line na obrazu in ji stisnila roko. Zdravnica me je spraševala novinarske reči, se zanimala, kaj ji je storiti in če ji lahko svetujem. Moj svet se je zibal naprej in nazaj in se vrtel v vseh možnih barvah, me premetaval sem ter tja, mešalo se mi je in na koncu jezika sem imela:”Tole res ni pravi čas za takšna vprašanja. Morda bi bilo bolje, da vam dam številko in me pokličete čez nekaj dni. Zdaj se mi meša od skrbi in ne morem doumeti, da ste toliko neuvidevni, da tega ne veste, ne čutite…”
A rekla nisem nič. Ker sem prjazna. In neumna, se mi zdi. Bil je trenutek, o katerih slišiš in vidiš v filmih, bil je trenutek, ko se ti zdi, da ti bo vrglo varovalke ven in ti srce bije tako močno, da ga slišiš.
A ni opazila. Ni. Bila je tako v svojem filmu, da je še naprej spraševala, pojasnevala, se čudila. Odgovarjala sem avtomatično in mehanično. Se trudila, da bi zvenela v redu. Ne vem zakaj nisem raje rohnela in kričala. Bilo bi bolj primerno. A nisem. Sedela sem kot štor na tistem stolu, čutila pogled moje ljubice in odgovarjala na vprašanja.
Ko sva končno zaključili, smo vse tri vstale in se odpravile k vratom. Takrat je rekla: “Oprostite, morda res ni bil najboljši trenutek za to, ker imate drugih skrbi dovolj!”
Pokimala sem in rekla:”Nič hudega”, čeprav bi morala kričati nanjo in ji primazati vse hude besede v obraz. A nisem. Spoštljiva in prijazna kot sem, se se ji nasmehnila in rekla Lini:”Greva zdaj.”
Segli sva si v roko, zaželela je, da bi se dobro izteklo in naj bomo pogumni.
Pogumni.
Mešalo se mi je, ko sva šli po stopnicah in po prvem nadstropju, sem se ustavila in začela odpirati kuverto. Potegnila sem izvide in jih hitro začelo brati, tako po diagonali. Ko sem prišla do mnenja, so mi odpovedale noge, da sem hitro pokleknila sredi hodnika in začela ihteti. Hčerka me je gledala prestrašeno in spraševala:”Zakaj jočeš, mami?” Samo ihtela sem in čutila, da mi sili smrkelj iz nosu, solze so mi lile v potokih, da nisem več videla črk in v želodcu se mi je dvigala slabost.
Moja Lina je čepela poleg mene in me božala po laseh, prestrašena, nevedoč, da sem imela v rokah usodo naše družine.
“Vse je v redu, ljubica, vse je v redu..” sem ji večkrat rekla.
Iz torbe sem izvlekla robec in se useknila, se skozi solze nasmehnila Lini in ji rekla:”Pojdiva zdaj.”
Zunaj sem zamežikala v sonce in močno zajela zrak v prsi, čakala, da se mi umiri srce.
V avtu je bilo peklensko vroče, a bilo mi je vseeno, ni me motilo. Speljala sem proti izhodu, ko mi Lina reče:”Ta zdravnica pa ni nehala govorit, ane?” Zasmejala sem se ji in rekla:”Ja, a si ti to videla?” “Pa niti ne vem, kaj je hotela,” mi je rekla mala in sem odgovorila:”Imela je priložnost in je vprašala, kar jo je zanimalo, a čas ni bil pravi za to…” Tedaj sem začela jokati znova.
Spomnila sem se, da je verjetno zdravnica vedela, kaj piše v izvidih in da bi lahko morda skupaj z menoj preletela rezultate preiskav, kaj pojasnila ali me potolažila. Ampak tega ni storila.
Sočutje, sem pomislila.
Vožnja do osebe, ki so ji pripadali tej izvidi je bila ena najtežjih v mojem življenju. Dejstvo, da ji bom predala dokumente, kjer bo prebrala, kaj ima in kaj jo čaka, je bilo grozljivo.
A mi okoli, smo sočutni. Stali smo ob strani. Pozabili na svoja bremena. Postali smo eno.
Sočutje.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje.