Dobre kavbojke naredijo čudež! Ko imaš enkrat par kavbojk, ki ti dobro stoji, si ven iz “ta hudega”. Vsaj tako se sama počutim. Tudi če bi imela samo en par, bi ta v garderobi naredil bistveno razliko. Kavbojke vedno pridejo prav in v njih se dobro počutim.
V zadnjih mesecih sem uspela izgubiti nekaj kilogramov. Silno sem ponosna na to. Poleg sreče ob izgubi kilogramov sem tudi vesela, ker moram obnoviti garderobo. Postavljam se pred svojimi in kažem, za koliko si mi prevelike obleke. Ni lepšega naslajanja!
Prejšnji teden sem ugotovila, da bom rabila nove kavbojke, stare mi plešejo okoli pasu, lahko jim slečem, ne da bi prej odpela zadrgo. Surfala sem po svojih najljubših spletnih staneh, po socialnih omrežjih iskala kakšen predlog. In naletela nanj!
Našla sem priporočilo za trgovino, kjer prodajajo jeans in imajo zaposlene strokovnjake, ki so usposobljeni prav za nakup kavboj. To bo to, sem si rekla in vesela hitela razlagati Kamenku, kaj sem izbrskala in da mora nujno z menoj po kavbojke, kjer bo nakup zagotovljen, še več, o pravih kavbojkah zame mi bodo svetovali izurjeni izvedenci za jeans.
Cel vikend sem možu grozila, naj si nikar ne zasede urnika, da greva v trgovino, iz katere bom prišla v popolnih kavbojkah. Kamenko me je z nasmeškom poslušal, vmes na spletu brskal za omenjenimi informacijami o strokovnjakih za jeans in se ob tem režal kot pečen maček. Očitno tej informaciji ni zaupal in ga je zelo zabavala.
Dve leti je minilo, odkar sem šla fizično v trgovino. Tak nakup je zame napor zaradi bolečin, ki jih že tako dolgo pestujem. Raje kupim preko spleta, od mene terja manj energije.
A tokrat sem šla, vesela kot radio. Kamenko je res imel prosto popoldne in mi je delal družbo.
V trgovini naju je lušna mladenka vprašala, kako nama lahko pomaga. Povem ji, kakšne kavbojke si želim, da so višje v pasu, da imajo ravne hlačnice, pa da so temno modre barve.
Prodajalka pokima, gre med police, stopim za njo. Na polico seže po prvi par kavbojk in jih razgrne pred mojimi očmi.
“O, te mi pa ne bodo prav,” vidim že od daleč, da so preozke. Prodajalka me premeri s pogledom:
”Bodo, bodo, boste videli.” Primem kavbojke in pogledam deklaracijo.
“Joj ne, to številko sem nazadnje nosila pred 15. leti.”
Prodajalka malček zavzdihne in s police privleče večjo številko. Odkimam, se nervozno nasmehnem:
“Mi je zelo žal, a tudi teh ne bom mogla obleči.”
“Boste, gospa, boste videli, se raztegnejo v pasu.” Kolebam med tem, da jih vzamem in pokažem, da jih ne spravim gor ali poskusim vnovič.
”Veste kaj, dajte mi še eno večjo številko, pa bom pomerila oboje.”
Trgovka mi prinese še en par kavboj in se pomakne k naslednji polici. Iz nje vzame nov par, druge blagovne znamke in jih razgrne pred menoj. Znova me oblije vročica: “Oprostite, te mi prav tako ne bodo prav.”
Presenečeno me pogleda: ”Prosim, malo dvignite majico, da vas še enkrat pogledam.” Dvignem majico nad pas kavbojk, ki jih nosim, zahvali se in mi poda eno številko večje. Nesrečno pogledam Kamenka, ki se je muzal ob strani in ga že vidim, kako mi bo rekel: “Ja, seveda, strokovnjaki za kavbojke!”
Znova prosim za številko večje, ki mi jih da v naročje, tako s štirimi pari kavbojk odidem v garderobo. Kamenko gre za menoj, se kot bodyguard postavi pred zaveso in čaka, da oceni prve kavbojke. Te sem uspela povleči do sredine stegen, naprej niso šle. Slečem, niti ne pokažem Kamenku. Oblečem druge, za katere sem tudi vedela, da mi ne bodo prav, a sem popustila pod mnenjem prodajalke, ki je ocenila, da mi bodo kot nalašč. Potegnem jih do pasu, a jih ne morem zapeti. Med gumbom in luknjo za gumb je zijalo deset centimetrov. Ni variante.
Odgrnem zaveso in se pokažem Kamenku. Od smeha se kar trese, mimo pride prodajalka: “Kako so vam, gospa?” prijazno vpraša. “Ne morem jih zapeti!” “Potrudite se, boste videli, da se bodo sprostile čez nekaj časa!” “Ne želim na silo zapenjati kavbojk, ni mi prijetno, ko me tiščijo,” odgovorim in čutim, da me obliva vročica. “Gospa, samo navajeni niste, sigurno se bodo sprostile.” “Kaj pa, ko jih bom prala, a se ne bodo skrčile?” vprašam. “Ne, ne bodo se, definitivno ne,” mi pravi, jaz jo nejeverno gledam, Kamenko se je skril za regal z majicami ga vidim med policami, kako se reži.
Zagrnem zaveso in pomerim drug model kavbojk. Tudi teh ne spravim nad stegna. Slečem. Pomerim druga. Potegnem jih do bokov, čez boke ne gre.
“Kako pa so vam te?” vpraša prodajalka pred kabino. “Niso mi prav,” odgrnem zaveso in se pokažem.
“Hm, večjih tega kroja nimamo,” pravi.
“Meni se zdi, da ti modeli niso za mojo postavo, imate morda še kakšne druge kroje, ki bi bile bolj primerne za mojo postavo?” vprašam.
“Kaj, če poskusiva še slim varianto?” me vpraša. Utrujena sem in fino so se mi že razplamtele bolečine. A je ne želim razočarati. Privolim. Kamenko zmajuje z glavo, pravi, pojdi, greva domov, boš preko spleta naročila. “Samo še te pomerim, pa greva,” mu odgovorim, ko čakam za zaveso, pod tistimi, pregovorno zoprnimi lučmi, ki razkrivajo vsako, še tako drobno, nepravilnost, postave.
Mladenka se vrne s slim kavbojkami, ki jih potegnem do kolen, dalje ne gredo. “Niso zame,” naveličano odgovorim, malo mi gre tudi na jok, ne vem, odkod so zdaj prišle te solze.
“Morda niste navajeni na takšen kroj,” mi reče. “Zagotovo nisem, niso zame,” odgovorim, se preoblečem v svoje prevelike kavbojke, ki mi v tistem trenutku pomenijo pravo zatočišče.
Prijazno se zahvalim, se oklenem Kamenkove roke. Pred trgovino me Kamenko objame. “Punca moja, saj boš našla kavbojke.”
Vem, da jih bom. A tistega dne sem šla domov brez kavbojk in z dvema številkama premajhno samozavestjo.