deklica-4fbc1f5ec096d77adfb85237c37970f7

Deklica

V enem izmed razredov slovenskih osnovnih šol je deklica zelenih oči. Ima srednje dolge lase, ki so pogosto nepočesani. Najraje nosi široke oblekice, potiskane s cvetlicami in fantovske superge. Smeji se s polnim nasmehom in še nikoli je nisem videla slabe volje.

Ta deklica je pred nekaj leti izgubila svojo mamico. Umrla ji je za rakom. Ostala je z očetom in dvema bratoma. To je deklica, ki je videti pogumna, je deklica, ki je zelo samostojna.

Imela sem jo priložnost pobliže spoznati in videla sem, kako lepo zna sama poskrbeti zase, kako hitra je v preoblačenju, umivanju, zlaganju svojih stvari. Prva se obleče v pižamo in pride pokazat umite zobke. Prva zleze v posteljo in potrpežljivo čaka pravljico za lahko noč. Zaspi sama, brez drame, prižganih luči, plišastih igračk. Zaspi pač.

Rada ima, ko jo pobožaš po laseh. Za hip se ustavi in pomežikne vate. Rada ima, ko ji delaš frizure. Mirno sedi, nič ne cvili, da jo cuka. Ponosna je na novo pričesko, posebej, če ji poveš, da bo naslednje jutro imela nakodrane lase. Zadovoljno leže in previdno položi glavo na blazino, da ne bi uničila kitk in s tem možnosti navitih las. Z zanimanjem opazujem stekleničke s parfumi in kremami na polici in se jih dotika z neznanim strahom, da ne bi kaj razbila.

Poje največ palačink s čokolado in malinami in ko izginja prva, že maže drugo. Spije ves malinovec iz kozarca in šele kasneje opazi, da je imela slamico v kozarcu.

Najraje od vsega pa igra na tablico, ki je doma nima. Prijazno se smehlja v ekran in kima v odgovore, medtem ko presrečna igra nove in nove igrice. Sprašuje za navodila in  išče tiste igrice, kjer lahko oblači kužke in mucke in skrbi zanje. Tega se zlepa ne naveliča. Tudi ko ostali gledajo risanke, jih le malo ošine s pogledom, potem se znova zatopi v igrice in se jim smeji.

Imaš impulz, da bi jo stiskal in objemal, a se bojiš, da se bo ravno zato počutila drugačno, pa jo raje stisneš mimogrede, kot ostale deklice, ki prespijo pri tvoji hčerki. Ko pa zleze sama v tvoje naročje in položi glavo na tvoje prsi, si ne upaš dihati. Reče ti, da dišiš in se ji tiho zahvališ. Trenutek ali dva obstane pri tebi, potem skoči k ostalim in se gre skrivalnice, ob tem pa se tiho smeje, ker je našla najboljše skrivališče.

Sprašuje resno in zavzeto in odgovarja jasno. Tudi o mami. Pove, da je hudo zbolela in da je umrla. Da se je spomne, da ve, kaj sta počeli skupaj in da ima nekaj njenih slik. Da je imela prekrasne oči, ki jih je podedovala po njej in da se spomni njenega smeha.

Takrat vse obstane. Igre majhnih deklic, igranje tablice, gledanje televizije, pokanje balonov in grizljanje bobi palčk. Takrat vsi utihnejo. Vsi vedo, kaj deklica pripoveduje in ne glede na to, koliko let imajo, vedo, da govori velike reči.

Govori o mami, ki je nima več. Nikoli več ne bo videla svoje mami. Nikoli več ji ne bo naredila kitk. Nikoli več ji ne bo spekla palačink in jo pospremila v šolo. Nikoli več je ne bo stisnila k sebi in ji povedala, da jo ima rada.

To vedo vse druge deklice, ki so zraven. In v svojih srcih stisnejo pesti za srečo, da so njihove mame še z njimi.

In jo gredo pobožat, ena za eno. Kot bi ji v naročje usule nageljne. Deklica se nasmehne in jih gleda z velikimi, toplimi očmi. In deklice jo pobožajo. Ena tiho reče: Boga.

A ni videti, da bi bila deklica boga. Deklica je videti pogumna. Reče, da ona lovi in se zapodi med prijateljice.

Njena obleka, s cvetličnim potiskom, ji plapola med nogami, da je že videti, da se bo vanjo zapletla. A se ne. Ni deklica, ki bi se zapletla.

Še nikoli nisem imela večje želje božati in objemati otroka drugih staršev, kot pri njej. Ko grem mimo nje, jo pobožam po laseh in jo vprašam, kako je. Vselej se mi nasmehne in pokima, da v redu.

V redu. Pogumna, čudovita deklica. V preveliki jakni mlajšega brata in novi oblekici, ki jo je dobila za rojstni dan. S cvetličnim potiskom.

Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, junij 2016. 

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email