Oblečem črno obleko, z vzorcem rdečih češenj. Počešem si lase v visok francoski čop in se lepo naličim. Obujem sandale z visoko peto in se zavrtim pred hčerkama. Smejeta se mi, ko odhajam na dogodek, kamor sem povabljena in z lahkim korakom stopam po stopnicah.
Po tretji rundi stopnic začutim znano bolečino okoli prstov na nogi in pomislim, da morda ni preveč pametno, da sem obula te čeveljce, glede na to, kako me boli križ in da noga, ki mi jo je povozil avtomobil, ne bo nikoli enaka, kot je bila.
A nadaljujem pot.
Do prvega ovinka je še šlo, potem so je začelo mravljinčenje po nogi in občutek tako močne bolečine, da sem počivala na nekaj korakov. Komaj sem se privlekla do dogodka, kjer sem se diskretno umaknila v kot in narahlo sezula morilske sandale. Ko sem morala nazaj med ljudi, sem jih komaj nataknila na razbolele noge.
Ob tem sem že poslala sporočilo mojemu fantu, naj mi prinese superge. Vendar nisem mogla kar odditi.
Debelo uro sem še stala in se pogovarjala, nora bolečina pa se je širila po prstih na nogah, nogah in se ustavljala v moji boleči točki, v križu.
Ko sem se po skoraj dveh urah preobula, sem jokala. Noge sem imela rdeče, ožuljene, noge pa razbolele, kot bi jih pikale igle. Privlekla sem se do prvega stola in vrgla sandale v torbo.
Nič mi ne reci, sem rekla mojemu zaročencu, ko se je čudil, da še vedno kdaj obujem morilsko orožje.
Diskus hernijo imam. Bolečine v križu so se začele pred 15 leti, po prvem porodu in se stopnjevale skozi vsa leta, ko sem nepravilno dvigovala hčerki, ko sem se sklanjala in dvigovala stvari, vse seveda napačno. Ko me je pred leti tako zvilo v križu, da sem morala v bolnišnico, kjer sem dobivala koktejl sredstev proti bolečinam in sem se ob kihanju zložila po tleh in jokala kot dež, saj me je tako zabolelo, sem se odločila, da bom temu naredila konec.
Ko so najhujše bolečine prenehale, sem začela obiskovati fizioterapijo. Nekaj mesecev, nekajkrat na teden. Vmes sem šla tudi na okrevanje v toplice.
Ko je bilo malo bolje, sem vaje doma opustila. Ko me je znova bolelo, sem jih znova uvedla.
Najbolj sem trpela ob domačih opravilih, dolgi hoji in visokih petah, ki jih včasih moram obuti. Vsaj zdi se mi tako. Da moram. Vsaj, ko vodim kakšno prireditev. A za to plačam visoko ceno.
Tega moj križ ne izdrži.
Ti opevani, čudoviti lepi, od hudiča dani čevlji, ki se kitijo z najvišjimi petkami, ki naredijo korak bolj eleganten, hojo bolj zapeljivo, noge lepše in daljše. Ta peklenski Sex v mestu in moja ljuba Carrie, ki je ljubezen do čevljev postavila na oltar in se mi je vedno zdelo, da brez visokih petk ne gre.
A na drugi strani velja zdrava pamet. In če vas je kdaj bolel križ, potem veste, o čem govorim. Ko se ponoči ne moreš premakniti, ko ne moreš zlesti iz postelje, ko si težko obuješ nogavice, zavežeš čevlje.
Včasih se počutim kot okorela. Takrat se močno jezim nase in si obljubim, da bom bolj skrbela zase.
Tudi tokrat sem se tako odločila. In znova poiskala pomoč fizioterapevta, ki me zdravi drugače, kot so me ostali poprej. Njegove metode so pravi balzam za moje težave. Zaradi bolečin v križu se mi je spremenil naklon telesa, težišče telesa je nagnjeno naprej, vso težo telesa nosijo moje noge.
Vem, da moram delati vaje in skrbeti zase, da mi ne bo treba na operacijo. Videla sem tiste, ki so imeli operacijo, pa so čez nekaj let morali znova pod skalpel. Videla sem tiste, ki so šli na operacijo in težav več nimajo. Videla sem tiste, ki so delali vaje za hrbet in jim ni bilo treba na operacijo.
Vidim pa tudi sebe, kako stojim pred odprto omaro s čevlji in gledam, kako sem iz visokih, krasnih petk, prišla na udobne nizke čevlje.
In vem, da se bliža moj poročni dan, ko bi rada plesala celo noč. Pa ne v supergah.
Grem delat vaje za hrbtenico. Da bo zdržala. Še na dolga leta.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.