Sedim na plaži. Od močne svetlobe imam priprte oči. Igram se z žarki, ki se razkošno nastavljajo na morski gladini in jim sledim, dokler me od svetlobe ne zapečejo oči. Potem jih spet zaprem.
Valovi, ki butajo ob skale, kjer sva našla svoj prostor, me vsakič poškropijo. Čisto malo, a vseeno me prebudijo iz sanjarjenja. Morje. Ki ga lahko položim v dlan in mi zdrsi skozi prste v hipu. Morje, ki mi draži nosnice in me ne izpusti iz ljubezenskega objema. Morje.
S prsti grem skozi lase mojega ljubega. Slani so in mokri. Z ustnicami se sprehodim po njegovi roki in čakam na poljub. Zaprem oči. Poljubi me. Do prstov na nogah čutim njegov poljub.
S pogledom zaobjamem plažo. Le še en par je poleg naju, ostali so družine. Gledam njihove otroke, po nekaj dneh poznam po obrazih večino. Smejem se bratcema Beckham, tako sem ju poimenovala v mislih. Pšenično svetlolasa sta, z ogromnimi modrimi očmi. Njun oče je ves čas na iPadu, v moji zgodbi je direktor nogometnega kluba, mati je urejena, vitka in zadržana. Otroka pa sta čudovita. Sestavljam zgodbe.
Odkar sem ločena, sem tretjič na dopustu z mojim fantom. Ne morem mu reči partner, ker zveni, kot da igrava tenis skupaj. Ne glede na najina leta… sva fant in dekle.
Ko sva šla na morje prvič po ločitvi, sem jokala vse dni, tako sem pogrešala moji hčerki, ki sta šli na počitnice s svojim očetom. Po letih zakona sem bila na morju s svojim fantom, brez otrok. Zdelo se mi je, kot bi bila amputirana. Čutila sem veliko krivdo, da sem na dopustu s svojim ljubim, ko sem vendarle mama… Opazovala sem otroke okoli sebe in najprej jokala tiho, v sebi, potem v objemu fanta. Ki je razumel. Ki je vedel. Ki je čutil z menoj. Saj je pogrešal svoja otroka. Bila sva si v uteho. Si govorila, da je prav, da imava čas zase, da so otroci v redu, kjer so….
Drugo leto je bilo lažje.
Danes pa že poznam občutke. Poznam melanholijo, poznam odtenke temine, ki lezejo vame. In jih znam odgnati preko morske gladine in vnesti le sončne vzdihljaje.
Zato opazujem. Pletem zgodbe. Predvsem pa gledam obraze žensk. Ki so na morju s svojimi družinami. Nekatere vdane v vlogo večne negovalke in skrbnice, druge sitne in nerazpoložene, kar vidijo tudi njihovi možje, ki temu primerno sikajo na otroke. V desetih dneh nisem opazila niti enega para, ki bi si dal poljub. Niti enega sproščenega objema, niti ene nagajivosti v vodi.
Kdaj se zgodi premik, ki na plažo prinese brisače, senčnike, sendviče, sadje, žoge, maske, pijačo, revije, plavutke, zaščitne kreme… vse, kar človek lahko nese… in se izgubi strast? Kje mini rogljički in prestice v taperwaru nadomestijo radoživost in predanost? Kdaj in zakaj popolna kombinacija kopalk in sandalov preide nad poljube, dotike?
Zdaj gledam na to drugače. Ko sem spet sama s fantom na morju. Ki me gleda s toplimi očmi in se me dotika ves čas. Ki mi gleda čez ramo, ko rešujeva križanke in me poljublja po rami. Ki mi reče, daj da ti jaz razčešem lase in se prepustim nežnim potegom krtače. Ki mi odstopi svoj sladoled, ker si jaz nisem izbrala najboljšega.
Ker si to lahko dovoliva. Ker sva skupaj. Sama. Brez otrok. Pa naj zveni bogokletno, egoistično in drzno… a čas, ko sva sama, sva res midva. Sva ljubezenski par. Se pogovarjava, si kuhava, se stiskava, smejeva. In si poveva stvari, ki bolijo in si nadeneva obliže nanje. Si šepetava največje skrivnosti.
In odkrito pogrešava otroke. Govoriva o tem. Si stisneva dlan. Fant razume, da dobim solzne oči, ko zagledam malo dete, ki komaj raca okoli mame in razume, da gledam deklice s svetlimi lasmi, v preprostih poletnih oblekicah, ker me spominjajo na moje punce. Ve. In razume.
In ko zahaja sonce in pridne mame že pospravljajo dan na plaži v nahrbtnike in torbe in si otroci že utrujeno manejo oči, midva obsediva na plaži, sama. Ne mudi se nama. Vse, kar imava, je z nama. Objameva se, v prvi vrsti morja in spoštljivo uživava tišino.
Takrat razmišljam o teh obrazih, ki jih videvam, razmišljam o tem, če so ti zakoni srečni, so zadovoljni, so tisto, kar so si želeli postati. Še nosijo poročni obred v sebi, nosijo divje strastne noči? Ali so jih zakopali pod ograjo družine in začeli le izvrševati svoje dolžnosti, obveznosti. Se še znajo smejati? Se še ljubijo pod večer in se ponoči stisnejo drug k drugemu?
Če močno zatisnem oči, ne vidim svetlobe. Le drobne pikice. Poskušam jih ujeti z rokami. Otipati s prsti. Poljubiti s kotičkom ustnic.
Zatipam roko svojega ljubega. Mehka je in topla, povsem skrije mojo dlan. Pomaknem se k njemu in čakam dotik njegovih ustnic.
Rada bi ujela naju in naju nesla do konca najinih dni. V kotičke srca, kjer sva še vedno mlada, razposajena in se smejeva od srca. Rada bi shranila najino strast in jo spuščala počasi po žilah, ko bi je primanjkovalo. Rada bi plažo, z nama, najinimi otroci in toplimi poletnimi nasmehi.
Rada bi ostala v ljubezenskem objemu. Do konca svojih dni.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.