Imam prijateljico, ki ima velike rjave oči. Barve čokolade. Ima dolge lase, ki se ji nakodrajo, ko jim to dovoli in veliko srce.
Spoznala sem jo šele to leto, ko sem že imela v srcu moje druge prijateljice, s katerimi si stojimo ob strani. S katerimi se bojujemo skozi padce in brezna in s katerimi se veselimo prijaznih dni.
Mislila sem, da sem krog prijateljic zaključila. Da sem spoznala tiste, ki bodo z menoj do konca dni. In se zmotila.
Prišla je še ena. Takšna pregnana je. Navihana. In stvarna.
Hitro sva si postali všeč. Tako hitro, da se misli niso položile v kotiček, kjer brskam po njih in jih razvrščam. Ta čustva so se kar zložila in se namestila v srcu. Brez odvečnih vprašanj, brez odvečnih odgovorov.
Sprejela sem jo v svoje življenje in ji pripravila prostor. Med mojimi prijateljicami.
Rada imam vsako posebej in vse skupaj. Vem, kaj se jim dogaja in one vedo, kako se počutim jaz. Takoj, ko zaslišijo moj glas vedo, če sem žalostna, če je za menoj težek dan, če sem radostna, če sem nagajiva. Vedo v hipu. In sama vem, kako zvenijo njihovi glasovi. Vem, kdaj imajo prelomne dneve, vem, če so bolne, vem, če so srečne.
Prijateljice. Ki barvajo dneve in krajšajo večere. Ki ponudijo pomoč, preden zaprosim zanjo. Ki vedo, kdaj sem stvarna in vedo, kdaj se vlečem skozi.
Ko se dobimo skupaj, si povemo, kako rade se imamo. Obujamo spomine na rojstva otrok, poroke, ločitve, izgube.. Spomnimo se smeha in veselja, spomnimo se lumparij. Spomnimo se let. Ki gredo mimo in iz nas potegnejo najboljše. Spomnimo se, kako smo se kdaj skregale in kuhale zamere in kako smo se objele, ko smo se opravičile.
Ko sem šla skozi ločitev, so mi stale ob strani ves čas. Bile ves čas dosegljive po telefonu,mi pošiljale sporočila, pisale mejle. Bile so tam zame. In tega ne bom nikoli pozabila. Za ljubečo oporo je šlo. Za besede, kako ti gre, kako se držiš, ali kaj potrebuješ. Za kavo z nasmehom. Kavo s podporo.
To je pomoč, ki se je ne da opisati. Gre za prenos dobre energije, za dobre misli, za nesebičen objem.
Danes sem se dobila z dvema mojima puncama na kosilu. Odrasle smo. Gledala sem ju, v očeh imata izkušnje, spoznanja. A mladostne poteze in glasen smeh. Povem jima lahko vse. Čisto vse. Občutek, da si varen, je neprecenljiv.
Ko sem odraščala sem bila preveč zaupljiva. Preveč sem želela ugajati. Želela sem, da bi me imeli vsi radi. Da bi bila vsem všeč.
In sem hotela preveč, hotela sem vse. In običajno ostala razočarana.
Z leti sem topila občutek, da moram biti ves čas izjemna. Da moram biti ves čas v pogonu, urejena, nasmejana, prijazna. In ugotovila, da ni s tem nič narobe. Da je povsem v redu, da sem takšna kot sem. Ker sem fajn punca. Ker nikomur ne želim žalega. Ker sem prijazna in dobro mislim. In ker imam okoli sebe ljudi, ki me sprejmejo skupaj z mojimi izpadi, slabo voljo, dnevi za jok. In da so ostali ljudje tisti, ki so mimobežnice v življenju. Ki pridejo in gredo, ki se ne usedejo na moj kavč. Do tistih, ki imajo vedno prostor na mojem kavču, mojem svetišču.
Tisti, ki dobijo zadnji košček torte, ki ga imam v hladilniku. Moji.
In ta nova, prijazna punca iz Prekmurja, je nova dobitnica zadnjega koščka torte. S svojo nalezljivo stvarnostjo in zasanjanostjo obenem, je postala del mojega življenja.
Zdaj, ko sem že postavljena, zgrajena, uravnotežena in odrasla. Zna prepoznati v meni vse podtone, vsa občutja in me soočiti z njimi.
Zaradi nje imam na ustnicah novo šminko, ki je mehka in prelivajočih se barv in polno novih misli.
Prijateljstva so tu. Ves čas. Ustavite se in jih dohitite. Primite jih za roko in potegnite v svoj objem. Da vas bodo negovala in pazila na vas, ko vas bo bolelo srce. Ko boste potrebovali oporo. Ko boste prekipevali od sreče. In jo želeli deliti. Tu so. Kukajo in se vam smehljajo.
Ustavite se za hip. Pustite jim v srce.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.