Malo se smilim sama sebi. Zaradi diete po operaciji žolčnih kamnov in zato, ker se je moj želodec že tako rahel in krhek, zdaj pa še posebno, sem se morala odreči večini stvari, ki jih imam rada. Večini jedi, je pravi izraz. Tako je moj jedilnik skromen, a za želodec prijazen. In ker sva s fantom v zelo lepem in dobrem hotelu, kjer jim ni vseeno, kaj se dogaja z gosti, sva prvi dan dopusta prosila, če bi mi lahko mogoče kuharji omogočili, da jem le tisto, kar res smem. Napisati sem morala seznam jedi, ki jih lahko jem in od takrat mi prijazno pripravljajo za želodec prijazne jedi. Krompir v kosih, kuhan korenček, dušene piščanjčje meso, dušeno puranje meso, polento, pire krompir.. saj vidite, kam gre reč, kajne? Za to sem jim zelo hvaležna, zelo sem se bala namreč, da ne bom mogla jesti tistega, kar smem in se bo stanje želodca poslabšalo. Pa se ni, ker se kuharji trdno držjo mojega seznama.
Povsem drugače pa je, kako doživljam jedi, ki jih je moj fant. Moj veliki fant. In jih obvohavam, inhaliram, ga prosim, naj natančnoopiše, kakšnega okusa je kakšna sladica, mu porivam nos v kavo, da se naužijem hlapov, mu hodim po sladice, čeprav je sit in komaj še sedi za mizo, pa mi naredi veselje, da grem po tri vrste sladic, le da mi pove, kako dobre so. V začetku je želel malo prikriti, kako dobre so v resnici, a mu je usta vleklo v nasmeh, da ni mogel blefirati. Hrana je namreč zelo dobra.
In jaz malo trpim. Malo, no. Saj vem, da se moram držati diete in se je držim, do točke zakona natančno. A zjutraj, ko meni prinesejo dan star kruh, ker svežega ne smem in si fant naloži jajca in slanino, mi brbončice ponorijo. Ko vse skupaj zalije s požirkom kave, mi glava eksplodira.
Ampak sem pogumna in močna, ker je tako dobro za moje zdravje. Malo manj je za moje zdravje dobro, da gledam jedi, ki romajo na sosednje mize in mi jih pojedla v hipu, če bile zame. Gledam lepo zapačeni kotlet, z novim krompirjem in skledo solate in požiram sline. A nato pridno pojem svoj krompir in korenje. Pridno.
Najbolj me uničujejo s sladicami, ki so videti sočne in kremaste in moj fant gode od ugodnja zraven.
O, kako bom jedla, ko bo moj želodec spet v redu. Kako si bom privoščila! To me drži pokonci. To in dejstvo, da moje telo potrebuje nekaj lažjo prehrano, da se privadi na spremembe v telesu. In to je dejstvo. Sploh ko mimo mojih nosnic ravno nosijo palačinke s sladoledom in šodojem, pa orehi in smokvami.
Ni mi enostavno.
Kolumna je bila objavljena na sensilab.si.