Čarobni meseci so to. Ko je ravno prav toplo, ko še ni prevoče, ko še ne pritiska sparina. To so lepi, lepi meseci. Ko so jutra sveža in prijazna in se dan razkošno nasmeje ob soncu, ki se vleče vse do poznega večera. In obstane na nebu kot večerna zarja. O, kako rada imam pomlad, ki se preveša v poletje.
Vse je drugače. Še vsakodnevni opravki so okrašeni z novimi sončnimi očali in novim lipglosom, ki sta mi ga podarili moji hčerki za rojstni dan, starejša mi je zraven podarila še močno rdečo šminko, saj pravi, da mi zelo pristoji.
Nisem čisto prepričana glede živo rdeče šminke. Čeprav mi je všeč. Sem pa belopolta, s svetlimi prameni. Če si nadenem tako močno šminko, moram biti zares samozavestna. Ker mi poje ostalo barvo z obraza. Je pa zanimivo. Moškim so všeč ženske, ki si drznejo nadeti rdečo šminko, partnerjem pa običajno ne. Raje imajo nežnejše tone na naših ustnicah. Rdeča je namreč silno seksualna barva, tudi izzivalna. In logično, da si ne želijo, da smo tarče poželjivih pogledov.
Zanimivo je to. Ko smo na trgu in nismo vezane, si običajno več privoščimo. Ko smo v razmerju, se malo umirimo. Smo urejene, a ne več tako izzivalne. Kot bi seksipil varno skrile v torbico in jo obesile na ramo. Tam je varno skrit. In kadarkoli ga lahko potegnemo ven.
Jaz sicer nikoli nisem imela preveč odkritega stila oblačenja. Sem pa vselej poskrbela za lepo ličenje, to imam rada, že od nekdaj. Ko sem bila deklica, sem se opazovala mami pri nanašanju ličil, moja mami je še vedno vsak dan urejena. Vsak dan. Zjutraj, preden spije kavo, se našminka, uredi frizuro. Brez debate. To mi je bilo vedno všeč. Zdi se mi, da s tem izrazi odnos do sebe. In tega sem se seveda priučila. Redko kdaj sem brez ličil, no med vikendi seveda le z osnovnimi toni, kakšen dan tudi brez, a rada imam ličenje. Rada imam čarobnost, s katero se spremeni moj obraz, ko mu nadenem barve, rdečilo na lička, obrobim oči, trepalnice bogato namažem z maskaro. Ko na ustnice vdahnem nadih, so sledovi utrujenosti zakriti. In jaz se počutim bolje. Še lase si spnem v visok francoski čop, rada imam čop, tako je cel obraz odkrit, meni pa lasje ne hodijo v oči.
Ko sem prejšnji mesec nekaj dni preživela v bolnišnici in sem bila vsa bleda in utrujena, sem si dan po operaciji umivala obraz in v toaletni torbici zagledala meni ljubo kremo za obraz in odprla pokrovček. Ko sem začutila njen vonj, mi je šlo kar na jok. Dišalo je po mojem življenju, po opravkih, hitenju in dnevu z mojima deklicama. Nanesla sem si jo na obraz in se nasmehnila svoji utrujeni podobi v ogledalu. Kmalu bo bolje, sem si rekla. Kar opogumila me je, ta moja krema, ki me spremlja skozi moja jutra in večere.
Dišalo je po meni. Po zdravi meni.
Na posteljo sem vzela svojo malo torbico in pogledala moja ličila, jih pobožala in jim obljubila, da bom kmalu spet z njimi. Pomirilo me je. Ker je obetalo moje zdravo življenje. Moje življenje.
In ti dnevi, ki prihajajo skozi odprta okna mojega stanovanja, obetajo nove odtenke šminke, svež vonj parfuma, ki počiva pod ušesnim mešičkom in kotičkih zapestja in pomladnih barvah, ki si jih bom nanašala na veke. In ob posebnih priložnostih bom uporabila rdečo šminko, ki mi jo je podarila moja hči. Čas je, da jo imaš na ustnicah, mi je rekla. Nisi vsak dan mlajša.
Pa še res je.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.