Jo gledam, ljubo meni dekle, ki že navsezgodaj žveči Hubba Bubba žvečilne gumije, z okusom češnje. Odkar je noseča, žari s takšnim sijem, s takšno milino in s tako prijetno novo pridobljeno samozavestjo, da je postala še lepša. Njene besede so odločnejše, njene misli jasnejše in njene kretnje gracilne. Tiste vrste nosečnica je, ki se počuti dobro, kaj dobro, odlično, je nasmejana in nosi obleke, ki poudarijo rastoči trebušček. Lepa, lepa nosečnica je.
Sem nekje brala, da je pravi blagoslov, če si v bližini nosečnic, zaradi dobre energije, ki jo oddajajo. Zaradi prijaznega pričakovanja novega bitja. In novice o tem, da je na poti otrok, so najlepše možne.
Ko pomislim na svoje nosečnosti, se spomnem norega veselja ob pogledu na dve modri črtici in navdušenja, s katerim sem novice sporočila očetu otroka. Kako sva se objela in hrepeneče postala za trenutek skupaj, tesno objeta. Kako sva si želela povedati novice vsem in to takoj. In kako so začetno navdušenje malo prekrile vsakodnevne slabosti in bruhanja in številne knjige, ki so mi prišle pod roke in pričevanja mamic, kaj vse gre lahko narobe. Dobro se spominjam, kako sem se mirila in si prigovarjala, da je dete, ki ga nosim, prišlo z namenom, da ostane in da bo vse v redu. Zaradi tvegane nosečnosti sem ostala doma že v drugem mesecu nosečnosti in večinoma počivala, kuhala in brala. Zelo sem zlezla v svoj svet, nekako sem se osamila od vsakdanjega življenja in se pripravljala na novo vlogo. Ko gledam zdaj nazaj s 15 letne distance, razmišljam, da je bilo to v bistvu nujno. Da sem izstopila iz medijskega sveta, da sem izstopila iz televizijskega vrveža in se umirim.
Moja Neli se je rodila 9. maja, na dan zmage in prinesla v naša življenja sonca. Toliko sončnih žarkov, da so obsijali vse, ki so kadarkoli pogledali to moodroko deklico, ki je vihala ustnice v nasmeh, samo da si se sklonil nadnjo. Čudovita punčka, s čudovitimi ustnicami, ki so kmalu začele cmokljati poljubčke, ki se jih nismo naveličali. Sonce moje.
Druga nosečnost je minila podobno kot prva, z veliko ležanja in z veliko slabosti, a z enako srečo in hrepenenjem v srcu. Drugega otroka smo napeto čakali trije, Neli pa je imela že sedem let, ko sem zanosila drugič. In 2. januarja, na čudovit zimski dan, se je rodila naša Lina. Sonce moje.
Sončni žarki so znova obsijali našo družino, da je zdaj svetilo iz vseh koncev in krajev na nas, saj sta žareli obe deklici. Lina je s kraljevsko modrimi očmi postala središče našega dogajanja in njene male poljubčke smo želeli vsi. Stiskanja in objemanja ni konca. Še danes ne.
In ko gledam zdaj, meni ljubo dekle, ki pričakuje prvega otroka, mi gredo vse misli in spomini naravnost v srce in se me dotikajo z mehkimi poljubi pričakovanja. Dojenčki. Ki dišijo tako noro, da ti vzamejo sapo in jih ljubiš bolj, kot karkoli drugega v življenju. Ki opredelijo tvoje življenje, ga obogatijo in navdahnejo. Postavijo te na trdna tla in pobarvajo prioritete.
Še vedno mi dišijo, še vedno hrepenim po njih, še vedno si želim, da bi ga imela. Dojenčka. Potem pa pogledam moji hčerki, ki žarita tako močno, tako sijoče in tako navdihujoče, da zaprem oči od silne svetlobe in ju stisnem močno k sebi. Moja sonca.
Vsem nosečnicam pošiljam lepo energijo in jim pošiljam pogum in mirnost in jim polagam na srce, naj užijejo vsak trenutek nosečnosti, vsak trenutek nebeškega pričakovanja. In vsak trenutek materinstva. In dobra sončna očala imejte, od bleščečega sonca, s katerim vas bo obsijal vaš otrok, boste povsem zaslepljeni.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.