Ljubljeni moj.
Skozi misli grem skozi najine dni in jih lepim na celofan, da jih ohranim žive in tople v vsem svojem sijaju. Razmišljam o stvareh, ki so se nama zgodile in so naju naredile Midva.
Odkar sem tvoja se je naredil dan, kot bi ga poljubila večerna zarja na poletni večer, ko vse obstane v pritajenem polmraku in obeta mehko, nežno noč.
Ob takšnih dneh sem pomirjena in celovita in takrat sem lahko povsem in predano tvoja. Sem noč in dan, sem luna in sonce in vse skupaj svetim nate, da si svetal in lep in čudovit, v vsem svojem bistvu.
Odkar sem tvoja sem premetala stvari in jim nadela nov obraz, jim vdahnila sonce in jih položila v srce. Začela sem verjeti in upati. Dovolila sem si postati ženska, ki jo imaš rad. Dovolila sem si dihati kot ti in hoditi po tvojih stopinjah, ki jih prijazno puščaš naokoli, da se nikoli ne bi izgubila. Dovolim si nasloniti na tvoj smeh, ki me pomirja in opominja, da bo vedno vse v redu. Dovolila sem si peti najglasnejše pesmi in se pačiti kot otrok. Dovolila sem si dihati tvojo vsebino in jo preliti z mojo, da uglašeno utripava pod žarometi.
Odkar sem tvoja so moji dnevi nanizani smehljaji in dotiki. So epizode čistega veselja in čiste sreče.
In so zrcalno ogledalo, ko se vidim takšno, kot me vidiš ti. In se vidim takšno, kot si ti. In je podoba včasih čista, včasih zamegljena, nikoli pa zlagana. Tega mi ne dovoliš. Biti moram pogumna in z dvignjeno glavo. Ker verjameš vame bolj kot sem sama kdajkoli verjela vase. Ker me vidiš tako pokončno, tako čudovito, da se odbija tvoja lepa energija v moje zrcalo in mu riše podobe. Moje podobe.
In sem odrasla in odgovorna in sem mati… in sem tudi ženska, ki si ji narisal mehke poteze in jim vsul biserni prah v oči, da te nikoli niso žalostne. Le vprašujoče. Le razmišljujoče.
In so dnevi, ko se bojim, da se bo vse razblinilo in bo vse poniknilo in se ustrašim tako močno, kot za dobrobit svojega otroka in me stisne močne. A bolečina kmalu pojenja. Postane modra in vijolična, kot je stena v mojem domu. In jo prevlada občutek, da bo vse dobro, da bo vse prav. In postanejo dlani spet tople in nežne in se želijo stisniti pod odejo.
In včasih ne najdem besed, da bi opisala, kar čutim. A ne danes. Danes vrvijo besede, skozi čustva in toplino, ki jo čutim do tebe. Vrvijo skozi miselni tok in skozi občutja. Skozi spomine.
Do potankosti se spomnim prvega poljuba. Ko je znova vse obstalo, utihnilo in pritajeno poslušalo. Ko mi je srce podivjalo in sem se topila kot snežinke, ki jih ujameva v dlani. In ta spomin pripeljem na plano, ko imam sive dni. In me pobožajo in mi vdahnejo upanje.
Oprosti, ko sem kdaj v sivini. Oprosti, ko sem kdaj namrgodena in sitna in govorim stvari, ki jih ne mislim. Oprosti, ker ti včasih ne povem, kaj me teži, ko me vprašaš.
Včasih potrebujem čas. In hvala, ker mi ga daš.
Vedno sem verjela v ljubezen. Verjela v prijazne in tople ljudi. Hvaležna sem, da imam veliko takšnih okoli sebe. In da si med njimi ti.
Znaš kraljevati nad mojim srcem in znaš reči tisto, kar moram slišati. Predvsem pa me znaš ljubiti.
V dnevu, ki mineva sem srečna in potešena, ljubljena ženska, ki ljubi tako močno, da bo luna poljubila temno nebo, pospravila zvezde pod odejo in sladko, lahko zaspala.
Tvoja
Alenka
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.