Nisem samo mama, sem tudi mačeha. Si zamislite bolj grd izraz? Bolj zlovešč? Kot bi imela grdo bradavico na špičastem nosu in hudoben smeh.
Kako grozno zveni izraz mačeha sem se v celoti zavedla dne, ko sem prišla po moževo princesko v šolo in je njena sošolka zavpila: “Tvoja mačeha je!”
Do kosti.
Sicer je položaj mačehe poseben. A, bejž no, Alenka, to pa je veleumni stavek. Vendar ne vem, kako naj drugače povem.
Svoja biološka otroka ljubim bolj kot življenje samo. Itak. Če bi otrok potreboval transplantacijo srca, bi bila prva darovalka. Tako silna in vesoljno ljubezen, ki je v bistvu povsem naravna in logična. Otroke ljubim bolj kot sebe. Pika. Amen. Šlus.
Potem stopita v moje življenja otroka moškega, ki ga ljubim. In moj moški ljubi svoja otroka tako, kot jaz svoja. In njegova otroka postaneta del mojega sveta.
Vzljubim ju na mah in skrbim za njiju kot za svoja. Bolj kot za svoja. Skrbim, da sta sita, spočita, zadovoljna. Stiskam ju in se pogovarjam z njima. Skratka. Sta tudi moja otroka. Z enim velikim privilegijem: Nisem njuna biološka mama in imam lahko bolj sproščen odnos. Lažje sem njuna zaupnica.
Ta kolumna se je prekucnila v svet prejšnjo nedeljo, ko smo po kosilu še malo posedeli z najstnikoma. Mojo 17 letno hčerko in moževim 16 letnim sinom. Ker sem bila že teden dni v slabem razpoloženju zaradi hudega zobobola, sem imela nizko stopnjo tolerance. Potrebovala sem ljubeč kompliment in oporo najbližjih, zato sem v enem trenutku začutila pravo priložnost, da me najstnika pohvalita. Na videz nedolžno sem ju vprašala: “Koliko od 1 do 10 znam biti tečna?” Moj mož je pljunil kavo na pecivo. ”Ko bosta odgovorila, bo konec. To je tisti trenutek, ko je videti, da je varno odgovoriti. Ne nasedajta. Ni varno!”
Moja lepa hči se je požvižgala na opozorilo in izstrelila: “Včasih znaš biti med 8 in 9!” Skoraj sem izbuljila oči. Jaz? Osem do devet? Z zadržanim dihom sem se obrnila na svojega ljubega pastorka, v upanju, da me bo rešil iz teh krivičnih številk. Lepi fant je nekaj časa razmišljal, kar počne večino časa in izjavil: ”Odvisno od teme. Kar se tiče hrane in šole težiš veliko bolj kot moja starša.”
Čeljust mi je padla dol! “ Težim ti bolj od mame?” “Kar se šole tiče, ja!” Mož je tekel v zaklonišče, moja hči si je skrila obraz za dlanmi. Fant je mirno nabadal krompir in me gledal naravnost v oči.
Poskušala sem se rešiti s humorjem: “Lej, nekdo mora težiti glede šole. Kaj bi ti brez mene?! Jaz bom razlog, da boš naredil šolo z lepim uspehom!” Najstnik se je smejal, a videti je bilo, da je s svojo oceno teženja mislil resno.
To me je povsem pobilo. Saj sem vendarle kul mačeha! Skuham mu tisto, kar ima rad, pustim, da spi do kosila. Ga sprašujem snov, če želi, ga vprašam, kako je, če mu kaj pomagam. Poznam imena njegovih sošolcev, vem, kdo so dobri profesorji. Noter sem.
Kaj pa, če nisem tako kul? Sem pač skrbna, no. Vsaj nekaj mi dajte, da se oprimem! A v redu kuham? Pečem peciva? Vzamem vse, tudi, da znam lepo zribati wc školjko!
Ponoči, ko je hiša mirno spala in je bil kuhinjski pult pobrisan do čiste čistoče in se je v domu širil vonj po pravkar opranem perilu in so ostanki peciva čakali pod folijo na zajtrk, sem doumela. V bistvu mu težim toliko kot svojima hčerkama. V bistvu sem ga sprejela za svojega in si zanj želim vse, kar si želim za svoji punci.
Ta misel me je pomirila. Rada ga imam in vesolje mi je povedalo, da tudi on mene.
Zjutraj sem naletela na razstreščene šolske stvari svoje pastorke. Ko je navihano skakljala mimo mene, sem ji rekla: “Midve se morava pogovorit o tvojih stvareh. Ne moreš jih puščati povsod okoli, ker jih potem pozabiš odnesti v šolo.”
“Ne mi težit”, je čivknila skozi smeh.
Velik nasmeh mi je prekril obraz.
Foto: Ana Kovač
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, maja 2017.