Ko sem postala mama, sem poklicala svojo mami in jo vprašala: »Ali imaš tudi ti mene tako rada, kot imam jaz Neli?« Nasmehnila se mi je in rekla: »Seveda, Alenka… zdaj veš, kako brezmejna je ta ljubezen.«
Takrat se mi je zdelo, da končno razumem vse. Tokove neizmerljive ljubezni, brezpogojnega odrekanja in vedenja, da odslej moje srce hodi izven mojega telesa.
Spomnim se prvič noči z dojenčico, ko sem jo gledala in vpijala njen vonj in se zavedla strahu, velikega strahu. Kaj, če se ji kdaj kaj naredi? Kaj, če je ne bom imela več? Misel na to je bila tako zastrašujoča, tako boleča, tako grozljiva, da sem si rekla: Če se zgodi kaj moji hčerki, ne želim več živeti. To me je pomirilo. Zanimivo, kako lahko takšna huda, temačna in brezizhodna misel pomiri srce mlade mamice. Ki leži poleg svojega komaj rojenega deteca in spoznava razsežnosti ljubezni, ki jo je doživela.
Mame. Ki od jutra do večera nosimo otroke v svojih mislih. Jih zjutraj pobožamo z mehko dlanjo in prednje postavimo kruh z maslom in skodelico čaja. Da bi jim bilo v želodčku toplo. In jih gledamo s toliko topline in miline, ko bingljajo z nogami in kukajo risanke poleg.
In spremljamo njihov dan in se veselimo trenutka, ko se znova vidimo. In kljub utrujenosti ne prezremo njihovih vprašanj, njihovih želja in tudi, ko noč povsem zakrije nebo, spečemo palačinke in jih prinesemo na pladnju v sobo, da se pocrkljajo pred spanjem. In jim nesemo sirup proti kašlju in jih pobožamo po laseh, preden zaspijo.
Mame. Ki se znamo vmešavati v otrokov svet bolj, kot je to dovoljeno in želimo biti seznanjene z vsem, kar se dogaja. Kakšna trapasta napaka. Pa si težko kaj pomagamo pri tem. Le hrepenimo po tem, da bi bile zraven, da bi pomagale, da bi razumele.
Pa je včasih najbolje, da ne naredimo nič. Vedoč, da se bo otrok obrnil po pomoč, ko jo bo potreboval.
Mame. Ki bi za svoje otroke naredile vse. Včasih tudi tako, da jim ne denemo dobro. Da jih dušimo s pretirano ljubeznijo in naklonjenostjo, da vdiramo v njihov svet in se počutimo dolžne, da smo tam, čeprav čutimo, da te pravice nimamo. Ki bi rade otroke obvarovale pred vsem, čeprav v srcu vemo, da morajo sami skozi izkušnje. Vemo. Ampak jm želimo to olajšati, prihraniti.
Pa ni prav. Morajo skozi strta srca, skozi krivice, laži in hrepenenja. Morajo. Ker bodo drugače zaviti hodili skozi življenje in zamudili vse. Zamudili vse tisto, kar jim bo dalo notranji glas.
Mame. Eno izmed njih gledam vsak dan, kako potiska pred seboj invalidski voziček, z že odraslim sinom. Nežno mu prigovarja, ko ga le s težavo vozi naokoli, saj ima krepko čez 80. let. Sin ne more govoriti, zato spušča glasove, na katere ta sivolasa mama, z neizmerno prijaznostjo odgovarja. Ves čas. Ta njun sprehod je nekaj najbolj ganljivega, kar v tem temnem času, vidim. Je ena sama ljubezen. In ko se poslavljata, jo sin prime za roko in reče: »Mama, mama!« In mu mati, tako lepa je, poljubi dlan in prigovarja: »Pridem kmalu, pridem kmalu, vse bo dobro, tu sem.« In me ni sram priznati, da jočem znova in znova, ko ju vidim. In ju toplo pozdravim, njegova mama me vedno pogleda v oči, pogleda moji hčerki, če sta z menoj in odobravajoče pokima.
Mame. Ki so ves čas tako trdne in močne in jih redko vidimo v ranljivem stanju. Pa se zgodi kaj hudega in stojijo pred nami naše mame, krhke in razbolele in se stisnejo k nam po oporo. In jih stisnemo močno, skoraj brez daha in jim šepnemo, da bo vse v redu, da bo vse prav, kot so nam one to rekle tisočkrat poprej.
Mame. Ki so počutijo razgaljene in nemočne, če nam pokažejo, kako se počutijo. Ki jim je nerodno v naši skrbi zanje in bi najraje ne jedle, kot pa obremenjevale nas otroke s tem, da bi jim kaj skuhali. Ki jim je neprijetno, če jih peljemo ven jest, ker je drago in bi lahko jedli doma.
Mame. Ki nas znajo spraviti od pamet in nas edine znajo potolažiti. Čeprav smo že odrasli in smo mame svojim otrokom.
Mame. Ki imajo svetost v imenu. In imajo v hladilniku vedno nekaj dobrega. Kot čudodelke potegnejo izpod prta topel zavitek ali potico in jo z velikim nasmehom položijo na krožnik pred nas.
Da nam s toplim koščkom sladkega, pogrejejo naš svet. Nas za tisti trenutek obvarujejo pred svetom in samim seboj in smo lahko znova otroci.
Hitim zdaj. Kosilo bom dala na mizo in domače piškote in metin čaj, da bo sladko, toplo in prijetno. Mojim otrokom.
Lep materinski dan, spoštovane matere!
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia