Natančno se spominjam prvega poljuba. Imela sem 12 let in igrali smo steklenico resnice. Steklenica je pokazala fanta, ki mi je moral dati francoski poljub.
Zdelo se mi je, da se je svet ustavil, kolena sem imela mehka, bilo pa me je tako sram, da sem gledala v tla. Ampak vsi so bili tam, vsi so naju gledali. Zaprla sem oči in čakala. Fant je prislonil svoje ustnice k mojim in me poljubil. Bilo je mokro, grozno in lepljivo. Stekla sem domov, si obsedeno drgnila zobe in si obljubila, da tega ne bom več ponovila.
Ah, seveda. Resda čez nekaj let. Ko sem se prvič zares zaljubila in spoznala, da je poljub čudovit in mehak in nežen. In nekaj povsem drugačnega, če se poljubiš z nekom, ki ga imaš rad.
Predvsem pa, da je poljub odločilen. Pri poljubu veš. Če dvomiš prej, ti je po poljubu vse jasno. Pri poljubu čutiš, če je moški pravi. Čutiš, če se energije lepo porazdelijo, čutiš, kako se je na poljub odzvalo telo in čutiš mehka kolena. Enostavno veš. In zame je poljub tako svet, tako čaroben in tako intimen. Pri poljubu prideš tako blizu, tako dotikajoče blizu, da vztrepeta celo telo. Vztrepeta srce.
Ko te prvič cmokne tvoje dete, se lahko od ganotja razmažeš po tleh. Ko dobiš brezzobi, moker, najlepši poljubček na svetu. Takrat v srcu vse leže na prvo mesto. V hipu je pozabljeno vse ostalo. Obstaja le poljubček tvojega otroka.
Navado imam, da vselej objamem in poljubim svoje prijatelje. Močno se stisnemo punce med seboj in se poljubimo na lica. Ker se imamo silno rade in ker je lepo stisniti k sebi tiste, ki ti veliko pomenijo. In ta poljub, ki si ga poklonimo, je izraz naklonjenosti, prijateljstva. Poljubimo se ob veselju in ob žalosti…
Poljubim svoje otroke, prijatelje, starše, brata.. Poljubim jih, ker jih imam rada, ker so del mojega bivanja in prinašajo sonce v moja življenja.
Nekaterih poljubov se spominjam le bežno, nekateri pa so ostali z menoj za vedno. Zadnji poljub moje babice, ki sem jo obiskala dva tedna preden je umrla. Močno sva se stisnili, nevedoč, da se stiskava zadnjič, se poljubčkali po ličkih, potem pa me je mama, kot sem jo klicala, poljubila še na čelo in lase in rekla, kako zelo je ponosna name. Sva se nasmehnili druga drugi, še enkrat sem jo poljubila na lepo, najlepše lice, kar sem jih poznala in odšla. Nikoli ne bom pozabila najinega zadnjega srečanja. Babičinih poljubov, njenih modrih oči. Kako jo pogrešam.
In prijatelja Matjaža sem poljubila v slovo v majhni bolniški sobi, ki je dišala po beli kavi, ki so mu jo prinesle sestre. Oprl se je na komolec, da sem ga lahko lažje objela in me poljubil na lica. Z žarečimi očmi, v nasprotju z boleznijo, ki je dohitevala njegovo srce, mi je rekel, naj pazim nase. Pomahala sem mu v slovo in goltala solze. Čutila sem, da je to najino slovo.
In spomnim se poljubov sreče. Ob rojstvu mojih hčerk, je prišla moja prijateljica Dunja k meni, me silno objela in mi rekla: Alenka, mamica si. V naročje je vzela mojo novorojenko in jo poljubila na teme. Nikoli ne bom pozabila tega prizora.
Koliko trenutkov, koliko poljubov. Koliko dotikov srca.
In do potankosti se spomnim svojega prvega zadnjega poljuba. Ko me je poljubil moj moški, ki je prišel v moje življenje, ne da bi to slutila. Spominjam se, kako se je sklonil k meni, kako sem zaprla oči in kako sem se ob poljubu počutila. Kako se je vse v trenutku postavilo na svoje mesto. Tja, kjer se počutim varno, toplo in ljubljeno. In kjer vselej najdem uteho.
Pri poljubu veš. Natančno veš. In ne moreš se več slepiti. Če pri poljubu ne začutiš… ne boš nikoli.
Poljub je obličje predanega in svetega. Leži na okrilju ljubezni. In nikoli ne laže. Ogledalo je. In odsev tistega, kar čutimo.
Večeri se. Mojo deklico bom dala spat in jo poljubila na dišeča lička. In mojo veliko hčerko, ki jo smem te – najstniške – dni poljubiti le na hitro. In moja ljubezen me čaka, da me vzame v svoj objem, da pospraviva dan za seboj. In se poljubiva za lahko noč.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.