Poznam Matejo. Krasno, prijazno Matejo. Ki ima tople rjave oči in navihan nasmeh. Pred dvema letoma je zbolela za rakom dojke. Najprej je zatipala majhno bulico v prsih. Rekla mi je, da jo je zabolelo do kosti od strahu. Takoj sem vedela, mi je rekla. Na srečo je šlo vse zelo hitro. Operacija, obsevanje, prva kontrola. In čas, ko se je vrnila nazaj v vsakdan. Mateja, ki ima jasne misli in prijazno hrepenenje po družini.
Poznam Marino. Ki je za rakom dojke zbolela pred tremi leti, ko se je ravno upokojila. In je načrtovala, da bo večino časa preživela z možem na vikendu. In je jokala, ko je izvedela, da bo potrebna kemoterapija. In je jokala, ko je izgubila lase. In si je kupila lušno lasuljo, ki jo je nosila kratek čas, saj so ji lasje zrastli v hipu. Marina, ki vsakih šest mesecev s strahom pričakuje kontrolo.
Poznam Barbaro. Ki vedno žari, se giblje hitro in s strastjo. Tudi ona je pred tremi leti zbolela za rakom dojke. Bila je šokirana, ogorčena in v strahu. Bila je na kemoterapiji in obsevanju. Bila je nemočna in obupana. A se je pobrala. In ima znova dobro energijo in žareče misli.
Poznam Nino. Ki ima najlepši smeh, kar sem ga slišala. Ker ima veliko, toplo srce in pogum v vsakem dejanju. In je pred dvema letoma zbolela za rakom dojke. Prognoza je bila slabša, kot je kazalo sprava. A se je po levje borila. In ga premagala.
Poznala sem Renato. Ki je za rakom dojke zbolela v zgodnjih dvajsetih in se dolgo borila. Borila se je vsak dan posebej in vse dni skupaj. In bitko pred dnevi izgubila.
Vse te ženske so moj rožnati opomin. So moj mesec oktober, ki je namenjen osveščanju pred rakom dojke. So moj opomnik in moje svarilo. So moje upanje in moja bolečina. In so del mojega življenja.
Bolnice, ki živijo med nami so borke brez primere. So junakinje našega časa in so tiste ženske, ki gredo kljub bolezni v službo, skrbijo za otroke in se nasmehnejo na cesti. Skrivajo svoje strahove in jih potegnejo ven ponoči, jih razporejajo v mislih in srcu in se oklepajo upanja. Vse pripovedujejo isto zgodbo. In vse postanejo iste ženske. Zgodba vseh, se prelije v eno samo zgodbo. Zgodbo strahu, tesnobe, nemoči, jeze in upanja. Vse zgodbe pripovedujejo o tem, da ob bolezni spoznaš, kdo so tvoji pravi prijatelji, kdo so tisti, ki vztrajajo s teboj. Kdo so tisti, ki te bodrijo in ti dajejo oporo. In kdo so tisti, ki odpadejo iz življenja. Tisti, ki ne zmorejo biti poleg. Tisti, ki jim je lažje pobegniti, kot biti poleg. Tisti, ki niso več prijatelji. Ki to nikoli niso bili. Pripovedujejo zgodbo prijaznih zdravnikov, medicinskih sester, tehnikov… zdravstvenega osebja, ki jim je pomagalo, jim reklo prijazno besedo, jim ponudilo objem, stisk, kavo.
In ne glede na to, odkod prihajajo te ženske, so si v bolniških posteljah enake. Povsem enake. Ker si delijo isto usodo.
Kot novinarka sem vsako leto večkrat poročala o raku dojke. O preventivi. O novih tehnikah zdravljenja. O novih metodah. Zdravilih. Se pogovarjala z zdravniki, spoznavala bolnike. A vse se je spremenilo, ko so za rakom dojke začele obolevati moje znanke, prijateljice. Takrat se me je bolezen dotaknila tako globoko, da je bolelo. In tudi vame se je naselil strah pred njo. Zato sem pri štiridesetih prvič odšla na mamografijo. Čeprav naj bi bilo prezgodaj. Pa kako zgodaj, če so med mojimi obolelimi prijateljicami tudi mlajše od mene? In so me klicali, da moram priti še na ultrazvok. Nehala sem dihati. Bila sem prepričana, da so mi odkrili raka in da mi nočejo povedati po telefonu. Ne vem, kako sem preživela tisto noč, preden sem morala na ultrazvok. Čutila sem tako močan strah, ki me je prijemal za grlo in mi ni pustil dihati. Naslednji dan sem šla na ultrazvok, ki ni pokazal nič posebnega, zdravnik pa mi je zagotovil, da so me na ultrazvok poklicali le zato, ker se na mamografiji ni dobro videlo. Ko sem šla ven, sem se zjokala. In vedela, da sem za eno noč okusila strah pred to boleznijo.
Zdaj hodim vsako leto na ultrazvok dojk. Redno si opravim samopregled. Čeprav se zavedam, da lahko bolezen pride kadarkoli in da ni nujno, da bi bulico zatipala. A moje prijatljice, moje znanke so me utrdile v veri, da se mi to izplača. Da je vredno.
To je moj rožnati opomin. Želim si, da bi postal tudi vaš. Za zdravje gre. Za preventive. Za življenje.
Poznam Matejo. Krasno, prijazno Matejo. Ki ima tople rjave oči in navihan nasmeh. Pred dvema letoma je zbolela za rakom dojke. Najprej je zatipala majhno bulico v prsih. Rekla mi je, da jo je zabolelo do kosti od strahu. Takoj sem vedela, mi je rekla. Na srečo je šlo vse zelo hitro. Operacija, obsevanje, prva kontrola. In čas, ko se je vrnila nazaj v vsakdan. Mateja, ki ima jasne misli in prijazno hrepenenje po družini.
Poznam Marino. Ki je za rakom dojke zbolela pred tremi leti, ko se je ravno upokojila. In je načrtovala, da bo večino časa preživela z možem na vikendu. In je jokala, ko je izvedela, da bo potrebna kemoterapija. In je jokala, ko je izgubila lase. In si je kupila lušno lasuljo, ki jo je nosila kratek čas, saj so ji lasje zrastli v hipu. Marina, ki vsakih šest mesecev s strahom pričakuje kontrolo.
Poznam Barbaro. Ki vedno žari, se giblje hitro in s strastjo. Tudi ona je pred tremi leti zbolela za rakom dojke. Bila je šokirana, ogorčena in v strahu. Bila je na kemoterapiji in obsevanju. Bila je nemočna in obupana. A se je pobrala. In ima znova dobro energijo in žareče misli.
Poznam Nino. Ki ima najlepši smeh, kar sem ga slišala. Ker ima veliko, toplo srce in pogum v vsakem dejanju. In je pred dvema letoma zbolela za rakom dojke. Prognoza je bila slabša, kot je kazalo sprava. A se je po levje borila. In ga premagala.
Poznala sem Renato. Ki je za rakom dojke zbolela v zgodnjih dvajsetih in se dolgo borila. Borila se je vsak dan posebej in vse dni skupaj. In bitko pred dnevi izgubila.
Vse te ženske so moj rožnati opomin. So moj mesec oktober, ki je namenjen osveščanju pred rakom dojke. So moj opomnik in moje svarilo. So moje upanje in moja bolečina. In so del mojega življenja.
Bolnice, ki živijo med nami so borke brez primere. So junakinje našega časa in so tiste ženske, ki gredo kljub bolezni v službo, skrbijo za otroke in se nasmehnejo na cesti. Skrivajo svoje strahove in jih potegnejo ven ponoči, jih razporejajo v mislih in srcu in se oklepajo upanja. Vse pripovedujejo isto zgodbo. In vse postanejo iste ženske. Zgodba vseh, se prelije v eno samo zgodbo. Zgodbo strahu, tesnobe, nemoči, jeze in upanja. Vse zgodbe pripovedujejo o tem, da ob bolezni spoznaš, kdo so tvoji pravi prijatelji, kdo so tisti, ki vztrajajo s teboj. Kdo so tisti, ki te bodrijo in ti dajejo oporo. In kdo so tisti, ki odpadejo iz življenja. Tisti, ki ne zmorejo biti poleg. Tisti, ki jim je lažje pobegniti, kot biti poleg. Tisti, ki niso več prijatelji. Ki to nikoli niso bili. Pripovedujejo zgodbo prijaznih zdravnikov, medicinskih sester, tehnikov… zdravstvenega osebja, ki jim je pomagalo, jim reklo prijazno besedo, jim ponudilo objem, stisk, kavo.
In ne glede na to, odkod prihajajo te ženske, so si v bolniških posteljah enake. Povsem enake. Ker si delijo isto usodo.
Kot novinarka sem vsako leto večkrat poročala o raku dojke. O preventivi. O novih tehnikah zdravljenja. O novih metodah. Zdravilih. Se pogovarjala z zdravniki, spoznavala bolnike. A vse se je spremenilo, ko so za rakom dojke začele obolevati moje znanke, prijateljice. Takrat se me je bolezen dotaknila tako globoko, da je bolelo. In tudi vame se je naselil strah pred njo. Zato sem pri štiridesetih prvič odšla na mamografijo. Čeprav naj bi bilo prezgodaj. Pa kako zgodaj, če so med mojimi obolelimi prijateljicami tudi mlajše od mene? In so me klicali, da moram priti še na ultrazvok. Nehala sem dihati. Bila sem prepričana, da so mi odkrili raka in da mi nočejo povedati po telefonu. Ne vem, kako sem preživela tisto noč, preden sem morala na ultrazvok. Čutila sem tako močan strah, ki me je prijemal za grlo in mi ni pustil dihati. Naslednji dan sem šla na ultrazvok, ki ni pokazal nič posebnega, zdravnik pa mi je zagotovil, da so me na ultrazvok poklicali le zato, ker se na mamografiji ni dobro videlo. Ko sem šla ven, sem se zjokala. In vedela, da sem za eno noč okusila strah pred to boleznijo.
Zdaj hodim vsako leto na ultrazvok dojk. Redno si opravim samopregled. Čeprav se zavedam, da lahko bolezen pride kadarkoli in da ni nujno, da bi bulico zatipala. A moje prijatljice, moje znanke so me utrdile v veri, da se mi to izplača. Da je vredno.
To je moj rožnati opomin. Želim si, da bi postal tudi vaš. Za zdravje gre. Za preventive. Za življenje.
Kolumna je bila objavljena v reviji ZDRAVJE.