Že mesec dni lovimo nov ritem. Lina je postala prvošolka, Neli devetošolka, jaz sem prevzela vodenje Adreme, moj fant ima novo službo. Zdaj ne tiščiva več skupaj skozi dan in se ne moreva več stiskati pod mizo in si dajati hitre, skrite poljube, da ne bi vsi sodelavci vsakič naredili: “Ooooo…!” Ali pa:”Jooooj, že spet.” Zdaj delava tako, kot večina ostalih parov na svetu. Vsak v svoji službi.
Spremembe so naju dohitele, naju pocukale in prehitele po desni. Midva sva samo sledila toku in se prepustila. Brez velikega pompa, brez velikega stresa. Enostavno sva stopila vsak v svoje čevlje in šla.
Lina je lepo sprejela nov življenjski utrip. Vsako jutro jo poljubim na čelo, lička in mala, našobljena usteca, ji rečem:”Dobro jutro, Lini Bini, vstati bo treba…”, pa se mi nasmehne kot Talking Toma na aplikaciji, ki jo imamo vse tri naložene in se prav tako, kot priljubljeni Tom, vrže nazaj na blazino. Jutranja šala. S tem se začne jutranja rutina. Lulanje, umivanje, zajtrk, oblačenje, potem obvezno odigra še eno igrico na tablici, medtem ko ji pletem kitke, delam čopke, en čop, francoski čop, pripenjam špangice…
Vse tri zapustimo naš dom in nadaljujejmo pot proti šoli. Neli naju zapusti malo pred zadnjim ovinkom, saj pravi, da sva zanjo prepočasni, meni pa se zdi, da bi samo rada prišla pred sošolce sama in ne z mami, ki jo poljublja, objema in govori: “Neli, dobro bodi, se vidiva kmalu!”
Lina gre z veseljem v šolo in na vratih, ko se poslovila, jo že čakajo sošolke, ki vpijejo: Lina je prišla!
To me zelo pomirja. Da sta obe v redu v šoli, da se počutita dobro.
Potem odhitim na avtobusno postajo. Odkar mi ni treba več Line peljati v vrtec, se v službo vozim s trolo. Počutim se del Ljubljane. Počutim se del mestnega vrveža. Imam eno nalogo, ki jo redno izvajam. Vsako jutro in vsako popoldne, ko se vračam, glasno in prijazno pozdravim voznika trole. Na začetku so mi odzdravljali le redki, potem se je statistika močno popravila in je 70:30 v prid odzdravljanja. Krasno!
V firmi dan začnemo s kavo in klepetom. Brez tega se ne da začeti. Ko nam jutranjo kavo prekinejo nujne obveznosti, ta trenutek miru lovimo kasneje. Dnevi so hitri, polni vsega, velikokrat prepolni. Hitimo, se trudimo opraviti najbolje. Vsak dan. To najbolj spoštujem. Da delamo vsak dan na polno. Brez izjem.
Že nekaj mesecev si kosila nosimo od doma. Vsak si nekaj skuha, v službi pa imamo pečico, kjer hrano pogrejemo in skupaj sedemo za mizo v naši dnevni sobi. Vsakič poskusimo, kaj ima kdo drug s seboj in si malo izmenjamo jedi. Temu sledi popoldanska kava in sonce se že nagiba v drugi del dneva.
To je obvezno del, ko se slišiva s fantom in si na hitro poveva, kako nama gre dan, kaj se dogaja in kako sva. Če utegneva, se pokličeva po skypu, da se vsaj malo vidiva.
Hitenje domov se začne pred četrto, ko se trudim ujeti trolo še pravi čas, da pridem po Lino v šolo. Če ne utegnem, gre Neli ponjo. Velika sestra.
Popoldnevi so mirni, za kar sem zelo hvaležna. Kuham, pospravljam, pripravljam stvari za naslednji dan, klepetam s puncama, gremo v nabavo… in zvečer obvezno na skype s fantom. Sodobna ljubezen…
Večer me ujame utrujeno in večkrat na teden grem spat takrat, kot moja Lina. In zaspim v hipu.
Spremembe so me našle pripravljeno. Postavljeno. In nov ritem se mi zdi povsem logičen in povsem utirjen.
In vse je padlo tja, kamor mora in vse poti so se zložile v široko, svetlo cesto. Na njem imam vse, kar potrebujem. Vse, kar si zaslužim. Če zaprem oči in pogledam proti nebu, pa dahnem še eno željo. In čakam, da se mi izpolni…