Ne mine teden, da me ne bi kdo vprašal, če pogrešam Vizito in če jo gledam zdaj, ko je ne vodim več.
Skoraj vedno rečem isto: Seveda jo pogrešam, rada sem jo snemala.
In to je resnica. Včasih se spomnem na snemanja, na terene, prispevke, kolege, studio, montažo. Rada sem imela snemanja, rada sem imela svojo Vizito. Nisem zaman izbrala študija novinarstva in se nagibala k televiziji. Televizija je čarobna s svojo sliko. Že dolgo nazaj me je začarala. Rada imam način poročanja, način montaže, adrenalin in veselje ob dobro opravljenjem delu.
Ampak zdaj sem v drugih vodah. Delam v agenciji, kjer se ukvarjamo z odnosi z javnostmi, skrbimo za naročnike, oblikujemo vsebine za socialna omrežja, pripravljamo dogodke, oblikujem svojo spletno stran, veliko pišem, vodim firmo, izplačujem plače, plačujem račune, vodim dogodke.
Pisarno imamo v središču mesta, vsak dan se sprehodim po centru Ljubljane, boža me odboj sonca na ulicah, zjutraj še ujamem odpiranje izložb in vidim, kako nosijo živila v restavracije. Imamo dobro ekipo, s katero se veliko smejem, s katero delamo veliko dobrih projektov, ki me navdušujejo. Rada grem zjutraj od doma in brez težav za službo delam še zvečer, če je treba. Rada imam začetke projektov, ko je še vse v povojih in le nizamo ideje, kako naj bi bilo videti, ko mečemo na mizo vse, kar se nam kotali po glavi in damo na papir. In trenutek, ko nekdo reče pravo stvar in vsi obstojimo, zmrazi me po telesu in takrat vem, da je to, to. Naš je projekt Podarite nam modro srce, kjer zbiramo denar za Učni sklad Nivea in pomagamo otrokom iz socialno šibkejšega okolja do izobrazbe. Vedno ganjena, ko nam znova uspe. Vedno.
In obenem nosim televizijsko dušo. In znan obraz.
Ljudje me še vedno prepoznavajo kot voditeljico Vizite, me sprašujejo, kje sem zdaj, kaj delam, kako sem. Najbolj simpatični so tisti, ki me pozdravijo kot staro znanko, prepričani, da se osebno poznamo.
In še vedno razmišljam kot novinarka, kar sem v vsem svojem bistvu in bom ostala. Novinarka, ki dela stike z javnostjo. Na drugem bregu sem zdaj, kjer je pogled na kolege novinarje včasih boleč. Kot je bil prej iz druge strani boleč pogled na piarovce. In zdaj sem jaz oboje. Z novinarsko dušo sem piarovka. Kar je odlična kombinacija. Razmišljam kot razmišljajo kolegi novinarji. A z vsem srcem delam za naročnike, verjamem v to, kar predstavljamo in kar lahko naredimo.
Z enako odkritosrčnostjo, z enakim zanosom in z željo po odkritju vseh plati, kot prej na televiziji. Z željo po tem, da se stvari naredijo dobro, z veseljem, po možnosti tako, da nekomu polepšajo njegov vsakdan.
S televizije mi je ostalo nekaj prijateljev, s katerimi sem v stiku, dobivamo se za kosila, kave, si pišemo, se slišimo. Ti so vredni največ.
Ostalo je modrosti izkušenj, stikov, poti in dobro narejenih zgodb, ki jih nosim v srcu. In verjamem, da nisem edina.
Ne glede na to, da ne prihajam več v vaše domove vsako nedeljo zvečer, sem tu za vas.
Pišem za vas, odgovarjam na vaša vprašanja. Vas tolažim ob hudih diagnozah in usmerjam k pravim zdravnikom. Še vedno to počnem z največim zadovoljstvom.
Del mojega bivanja ste. In moje oči še vedno iščejo zgodbe.
Moje poslanstvo ni nikamor odšlo. Le predrugačilo se je. Moja želja, da vam ponudim informacije o zdravju in vam svetujem o preventivi, ostaja del mene. In še vedno pogosto rečem: Pazite na svoje zdravje.
Tudi vam.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje.