Nimam besed za vse umazanije v zdravstvu. V zadnjih mesecih sem se jih želela otresti tako, da sem ignorirala novice o njih, a so me dosegle po drugi strani. Ne morem se izogniti aferi Radan, otroški srčni kirurgiji, novemu direktorju UKC Ljubljana. Kar naprej se dogajajo iste stvari, isti dogodki, iste packarije. Čakalne dobe, korupija, nečloveški odnos osebja, zdaj še nedovoljena evtanazija, pa vsa ostala gnojnica, ki smrdi do neba.
Zdravstvo spremljam že dvajset let. Če sem dobro preštela, sem spoznala delo desetih ministrov za zdravje, nekaj direktorjev Zavoda za zdravstveno zavarovanje in nekaj direktorjev UKC Ljubljana. Zdravstveni sistem še vedno obvladujejo isti ljudje, če ne na položajih, pa v ozadju. Še vedno poskušajo napake zdravnikov prikriti, čeprav zgodovina kaže, da pride vse na dan.
Dokler sam nisi pacient, se še vse da preživeti. Spremljaš informativno oddajo s kavča in malo bentiš, pa kmalu pozabiš. Ko obležiš v eni izmed bolniških postelj, te doseže razsežnost nezdravega sistema. Spoznaš nezadovoljno osebje, na svoji koži občutiš, kaj pomeni prezasedenost postelj, kaj pomeni, da poleti ni klime po sobah, kaj pomeni, ko čakaš na operacijo in ti jo prestavljajo, zaradi prezasedenosti kirurgov. Takrat šele se zaveš, kaj vse to pomeni.
Običajno so pacienti v posteljah spoštljivi in tihi, ne upajo si ugovarjati, odgovarjati, zahtevati. Raje potrpijo. Ah, ta blažena slovenska potrpežljivost. Ne upajo si zameriti sestram, ki obvladujejo oddelke, ne upajo si povedati zdravnikom na viziti, da ne bodo ti potem povedali sestram, te pa se bodo znesle nad bolnikom. Raje potrpijo. Ker je to bolj varno. Potrpeti.
Seveda so tu izjeme, ki so krasne, človeške in tople in ti pomagajo skozi težke dni v bolnišnici. Ampak te osebe ne delajo vsak dan, ti pa v bolnišnici potrebuješ prijazne ljudi vsak trenutek, ker lahko le tako hitro okrevaš. Lep odnos pomaga. Vedno.
In osebje, ki je slabe volje ima gotovo dober razlog za to, a žal to ne pomaga bolnikom.
Prebrala sem poročilo o delovanju dr. Radana na Nevrološki kliniki. Pa ljubi bog, kako je to mogoče? Kako to, da je takšen človek lahko nemoteno delal? To je v bistvu noro. Da se je igral Angela smrti, verjetno zadet od tablet, od katerih je bil odvisen. Blazno. In se odločal, kdo gre in kdo ostane. In bo po možnosti hitro iz zapora, saj bodo gotovo dokazali, da je to počel v stanju zmanjšane prištevnosti.
In otroška srčna kirurgija. Malčki, pikci ubogi mali. So predolgo čakali, niso dobili pravilnega zdravljenja in ne vem, kaj še vse, je bilo navedeno v poročilu o delu na otroški kirurgiji. Ubogi starši. S kakšnim cmokom morajo prepustiti bolnega otroka na tem oddelku. Ker je očrnjen in umazan z mahinacijami. Četudi morda niso resnične ali pa so delno resnične, so že lepljive od strahu. Ker, kaj pa če je vse res?
Zdravstveni sistem kaže sliko o tem, kakšna družba smo, kakšna država. Jasno pokaže najbolj boleče točke in odpre celotno sliko razmer v državi. Zdravstveni sistem bi moral biti najbolje postavljen, imeti bi moral najboljše ljudi in najbolj čista srca. In zdravstvena ministrica bi morala biti najbolj pokončna. Ker gre za zdravje ljudi. Za zaupanje v sistem, ki omogoča zdravljenje. In tu ne bi smelo biti napak. Ne bi smelo biti umazanij.
Pa so. Globoke brazde se vlečejo skozi zdravsteni ustroj in puščajo rane.
Žal mi je zaradi tega. Med zaposlenimi v zdravstvu imam dobre prijatelje, nekdanjega moža in nekatere izmed tistih, ki se še vedno želijo boriti za dober sistem.
Ne bojte se povedati, kar si mislite. Ne bojte se izraziti, kako se počutite. Zdravnik mora vedeti, kako vam je in sestra bi morala razumeti, kaj potrebujete.
Borite se za svoje pravice v zdravstvu in borite se za svoje zdravje.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje.