alenka-kesar-prisluhnimo-si

Prisluhnimo si

Ste opazili, kako ljudje slabo poslušamo druge? Kako na kavi govorimo večinoma o sebi? Kako vsako novico, ki nam jo pove nekdo drug, uporabimo za elaborat o svoji podobni reči, ki se nam je zgodila? 

Tega nisem opazila, dokler me ni na to opozoril moj mož. “Ljudje želijo govoriti o sebi,” mi je rekel,”če boš pozorno opazovala, boš videla, da te v bistvu nihče nič ne vpraša več.” “Razen pravih prijateljev.”

Začela sem pozorno opazovati, poslušati. Na začetku srečanja še dobiš vljudnostni:”Kako si? Kako je doma?”Po uvodnih besedah, ko poveš nekaj osnovnih stavkov, prevzame pogovor sogovornik in začne razlagati o sebi. Potem stežka prideš do besede, razen, če se vrineš. Še bolj bedno je, ker ti ljudje začnejo dajati mnenja ali nasvete, ne da bi jih vprašal zanje.

To sem počela tudi sama. Imela sem občutek, da moram dati svoje mnenje, ko so mi ljudje govorili o težavah z zdravjem, z zdravniki, mislila sem, da so prišli k meni z namenom, da jim pomagam, jih usmerim. Zdaj tega ne počnem več. Če me kdo vpraša za mnenje, ga povem, sicer samo poslušam. Moram priznati, da sem se tega težko navadila. Ves čas sem imela občutek, da moram aktivneje sodelovati, da moram nekaj reči, da je nujno, da izrazim svoje mnenje.

Pa ni. Res ne.

Ljudje najraje govorijo o sebi. Kar poveš vmes, nestrpno poslušajo, potem nadaljujejo s svojim pripovedovanjem. Težko sem sprejela dejstvo, da sem tudi jaz ena izmed takšnih ljudi. Zdelo se mi je bistveno, da povem, kaj si mislim, kaj sem jaz doživela na to temo, kaj se je zgodilo meni, kaj se je zgodilo nekomu od mojih. Moje zgodbe so se mi zdele tako zanimive, da sem imela potrebo, da jih povem. Pa niso.

Zgodbe ostalih so prav tako zanimive. Pomembne. In če o tem razmišljaš, preden greš v neko družbo, boš silno presenečen.

Pred nekaj meseci sva bila z možem povabljena na praznovanje. Prišla sva v družbo povsem neznanih ljudi. Sedela sva med njimi in se trudila pogovarjati z njimi. Jaz imam paleto prijaznih vprašanj, ker me ljudje zanimajo, rada bi izvedela, kaj počnejo, kakšni so, kje živijo… In sem tako najmanj štirim zastavila nekaj vprašanj, poslušala odgovore, postavila podvprašanja. Kamenko je govori z ljudmi na svoji strani. Čez kakšni dve uri se je stisnil k meni in zašepetala sem mu:”A te je kdo kaj vprašal?” “Ne”, se je nasmehnil. “Mene tudi ne.”

Ko sva odhajala domov, sva razvila debato o tem, med drugim tudi možnost , da morda nisva preveč priljubljena. Da naju mogoče ljudje nič ne vprašajo, ker nisva zadosti zanimiva, da bi si kdo želel kaj izvedeti o naju. Da sva mogoče čudna in da se ljudem ne zdi vredno ukvarjati se z nama. Sem bila kar žalostna ob teh mislih.

Mnenja sem namreč, da sva sproščena, simpatična, da imava vsebino, da imava rada ljudi, da počneva zanimive reči v življenju. Morda pa vendarle nisva takšna?

Prijateljici, ki je bila zraven na tej zabavi, sem naslednji teden omenila svoja razmišljanja in jo vprašala, kaj je po njeno razlog, da naju nihče nič ni vprašal. Pa me je pogledala s svojimi lepimi očmi in rekla:”Mogoče menijo, da o vama veliko vedo, ker sta medijsko izpostavljena?”

Bila sem tiho. Nemogoče, da je to. Gotovo je še kaj za vprašati. Saj ne izdava vsega. V resnici izdava malo. Kamenko piše satire in si privošči veliko pisateljske svobode. Jaz pišem o čustvih. Gotovo je še kaj. Saj ne poveva vsega. Kje pa. Ah, kje pa.

Pa je prijateljica rekla:”Veš, ljudje imajo mnenje o tebi, ker te poznajo iz televizije!” Ampak saj me ne poznajo!

Zvečer sem se močno stisnila h Kamenku. “Kamenko, nihče naju ne mara.” Bruhnil je v svoj značilni, nalezljivi smeh. “Ne seri,” mi je rekel. “Pač nisva najbolj običajen par. Glasna sva in izražava čustva, dotikava se, drživa se za roko. Poročila sva se drugič. Ne bojiva se govoriti o stvareh.”

Globoko sem vdihnila. “Mene so ljudje vedno imeli radi”, sem tiho rekla. Moj mož se je iz srca smejal. “Jaz te imam rad.” Pobožala sem ga.

Odslej sem še bolj pozorna v stikih. Poslušam. Sprašujem. Čakam na vprašanje o mnenju. Počakam za vprašanje zame. Poskušam se ne riniti v ospredje. Čeprav me včasih prijazna druščina spravi v položaj, da preveč govorim in se prenaglas smejem. Pa mi potem Kamenko reče:”Sva preveč govorila?”

Ne vem, kaj se je zgodilo s spoznavnimi pogovori. Kdaj so postali enosmerni? Od kdaj ljudje tako radi govorimo samo o sebi? Tako res ne moremo nič izvedeti. Tako res ne moremo obogatiti svojih vsebin. Tako res ne moremo dobiti drugega stališča.

Jaz se trudim. Da sebe postavim v drugi plan. Ker imam prvi plan doma.

Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, december 2016.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email