FB_IMG_1587990180623

Najčistejša oblika našega bivanja

Smo morda res dobili to, kar smo si želeli? Več časa zase, več časa za svojo družino?

Če bi nas pred epidemijo vprašali, s kom bi želeli biti v krizni situaciji, bi večina rekla: S svojo družino.  

Zdaj so želje postale stvarnost. Imamo več časa zase, več časa za svojo družino. In v stresnih trenutkih smo s skupaj s svojimi najdražjimi.

Tudi jaz izolacijo preživljam s svojo družino v naši hiši na Rakitni. Ne bi si mogla zamisliti boljše lokacije. Naša hiša leži tik ob gozdu in je že tako povsem v osamitvi.
Moja prestrašena narav je poskrbela, da smo pred izolacijo nabavili nekaj več hrane in zdravil in srečo imam, da se moj mož ni prepiral glede tega z menoj. Vdan v usodo je nosil vrečke v avto in mi pomagal zlagati v omaro in skrinjo. Nisem pretiravala, a izračunala sem, da bi imeli za 14 dni dovolj vsega.

Izkazalo se je, da sem imela prav. Ko je država razglasila izolacijo, smo bili mi že pripravljeni. Ker lahko svoje delo opravljava oba z možem od doma, smo na Rakitno krenili takoj, ko je bilo mogoče.

Karantene sem se lotila po predpisih. Po svojih predpisih. Vsak dan pomijem tla z vročo vodo in čistilom. Na dva dni menjam brisače. Na tri dni perem vzglavnike za blazine in na teden dni menjam celo posteljnino. Vsak dan z razkužilom očistim kljuke in delovne površine. Skrbno operem zelenjavo in sadje, kuham zdrave, domače obroke. Vsak dan spečem pecivo. Da se družina počuti varno in prijetno.

Priznam, da sem izčrpana. Utrujena od novic, spremljanja razmer, iskanja podatkov o virusu, analizah, grafov, statistik… Utrujena od gospodinjskih del, pretirane skrbi za čistočo. Utrujena od skrbi za svojega očeta, za starše od moža, za vse nas. Utrujena od črnih informacij in brezizhodnih dni.

Ob kavi sem dejstvo, da sem v »luknji« povedala možu, ki me je pogledal in rekel:«Ti tudi?« Nasmehnila sem se. »Tudi ti?« Pogledal me je:« Seveda, kdo pa ni?!«

Odleglo mi je. Nisem sama v takšnem razpoloženju. Nisem samo jaz tesnobna in zaskrbljena. Ne stiska samo mene v grlu in želodcu.

Solze so mi spolzele po obrazu in stisnila sem se k njemu. »Kako dolgo še?« sem ga vprašala. »Kaj ti misliš?« mi je vrnil vprašanje. »Do konca maja?« Nasmehnil se je: «Če bomo imeli srečo,« je dodal.

Do konca maja? Do konca junija?

Vmes bo obletnica smrti moje mami in ne bom mogla na njen grob s svežimi rožicami.

Vmes bom imela 50. rojstni dan.

Vmes je svet obstal. Obstal v primežu strahu pred nevarnim virusom, ki se je vpletel v naša življenja na vseh nivojih. Prizemljil je najbolj podvijan ritem vsakdanjega življenja in nas postavil tja, kamor spadamo. Domov. K svojim. Nič več intenzivnega ritma izven domov, nič več predolgih delovnih ur, silnih sestankov, opravkov, obveznosti.

Zdaj so nujnosti postale povsem nenujne. Zdaj mi počasi odpadajo podaljšane trepalnice, krha se mi gel lak, odkriva se naravna barva mojih las.

Odkriva se prava narava nas vseh. Pokazalo se bo, kakšne barve so naše duše in kako močni smo. Predvsem pa, kako trdne so naše družine, naši odnosi, naše medsebojne energije.

Še leta po tem bomo ugotavljali, kaj vse nam je prinesel korona virus.

Kaj vse smo spoznali in česa v življenju od takrat ne potrebujemo več. In kaj je tisto, kar potrebujemo najbolj. Še leta se bomo spominjali dni v izolaciji, ko smo bili skupaj. Kot najboljša vojska. Ko smo se povezali še bolj in ko smo spoznali, kako krhki in ranljivi smo.

Življenje, kot ga poznamo, je zamrznilo. Prebudilo pa se je življenje znotraj domov. Dobili smo priložnost, da se na novo spoznamo. Da se pogovarjamo. Da sedimo vsak dan za mizo ob zajtrku, kosilu in večerji. Da si pomagamo in se bodrimo.

Družina. Najčistejša oblika našega bivanja. Najbolj čiste vezi našega življenja. Združene v svetu, ki je zamrznil.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi&Avenija aprila 2020.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email