baby-2416718_1920

Najin otrok (iz knjige Druga žena)

Prvič sva šla s Kamenkom skupaj v Opatijo enkrat junija, ko se je že kazalo poletje. Bivala sva v manjšem hotelu v središču mesta. Prvi večer sva večerjala v restavraciji tik morja. Za sosednjo mizo je sedela družina iz Italije s prelepo hčerko, ki je imela kake tri leta. Obraz so ji krasili dolgi črni kodri, ki so ji padali na ramena in na povsem črne oči. Nosila je belo oblekico in bele sandale. Nisem se je mogla nagledati. Mala je odkrila, da lahko hodi do najine mize po škarpi, in je večer preživela v lovljenju ravnotežja med starši in nama. Vsakič, ko je prišla do najine mize, se nama je sladko nasmehnila, in ko je bila pri naju že najmanj desetič, je Kamenka narahlo dregnila v ramo. Njena mama je zaklicala: »Isabella, basta!« 
»Isabella,« sem zasanjano ponovila. »Isabella je čudovito ime. Lahko bi jo klicali samo Bella, lepa.« 
Kamenko me je pogledal. »Koga bi tako klicali?« Videti je bil zmeden. »Najino hčer, če bi jo imela,« sem odgovorila. 
Čutila sem, da bom jokala. V grlu me je bolelo od potlačenih solz. Te solze so bile tam pred nama, na tisti popolni junijski večer, ko sem že čutila poletje v nosnicah, z moškim, ki je prišel v moje življenje, ko sem bila že postavljena, mati dveh otrok in ženska s kariero. Moški, ki je razmazal črto med mojim prejšnjim življenjem in tem, ki se nama je obetalo, in ki me je gledal kot kraljico.
»Razmišljaš o otroku?« me je vprašal. 
»Včasih,« sem odgovorila. 
»Pa bi ga res rada imela?« 
»Ne vem,« sem bila odkrita. »Po eni strani bi si najbolj na svetu želela najinega otroka, po drugi strani pa imava skupaj štiri.«

Kamenko je bil dolgo časa tiho. Gledal je morje in mene, pa spet morje in mene. Potem je globoko vzdihnil: »Jaz tega svojima dvema ne morem narediti.« 
Debelo sem ga pogledala. »Česa?« 
»Da bi imel s teboj otroka.« 
»Ne razumem. Tvoja otroka me imata rada, vesela bi bila polsestrice ali polbratca.«
Zmajal je z glavo. »Morda bi res bila, a to bi pomenilo, da je na svetu še nekdo, ki ga imam tako rad kot njiju. Ne bi bilo pošteno. Potem bi imel otroka, ki bi živel pri meni, medtem ko Tara in Ian ne živita z menoj.«

Molčala sem. Skozi mene je šel val neskončne ljubezni do mojih deklic. In val razočaranja. Želela sem si otroka s Kamenkom. Solze so mi zalivale oči, ostala sem brez besed. Prijel me je za roko in jo stisnil. Tudi on je imel solzne oči. 
Takrat sem spoznala, da nikoli ne bova imela skupnega otroka. Ne bom mati njegovega otroka. Vedno bom njegova druga žena. Žena, ki ni rodila njegovih otrok. 
Tisto noč mi je bilo zelo slabo. Za to sem krivila špagete carbonara, ki jih od takrat nisem več nikoli naročila. Čeprav se mi zdi, da je šlo za nekaj drugega. Nekaj, česar nisem mogla prebaviti v duši.

To je odlomek iz moje nove knjige Druge žena, ki jo lahko prednaročite TUKAJ: https://alenka.si/product/druga-zena/

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email