117811639_117740699839341_6857333085449877581_n(1)

Ne štekajo!

»Pretirano razkužujta roke!« nama je ob odhodu na morje na srce položila najina prijateljica zdravnica. Ta stavek je bil slogan najinega 5 – dnevnega dopusta v Dubrovniku, za katerega sva se odločila potem, ko sva ugotovila, da nisva bila niti en dan na dopustu in da morda to res ni najbolje. Moj mož Kamenko je izvrsten iskalec dobrih ponudb in tako nama je našel hotel v Dubrovniku, ki stoji praktično na plaži in je, zaradi korone, prepolovil ceno bivanja. Kamenko je bil v stiku z njimi, zagotovili so mu, da imajo managerja za zaščitne ukrepe, da štimajo vsi previdnostni ukrepi in da bova pri njih povsem varna.
Ohrabrena s temi podatki in z gorami mask, rokavic in razkužil, sva se na pot odpravila le dva dni po tem, ko so Hrvati prvič presegli 100 okuženih na dan. S kepo v želodcu sem se obrnila h Kamenku in želela vnovič preveriti, ali sva se odločila prav. Kamenko me je gledal naravnost v oči:« Želiš, da ne greva?« me je vprašal. » Ne vem, ti povej,« sem hotela predati odgovornost nanj. » Kar se mene tiče, me nič ne skrbi, « je pomirjujoče odgovoril. » Bivala bova v hotelu, hodila samo na hotelsko plažo in nazaj v sobo, ko bova šla v restavracijo, bova imela maski, razkužujeva tako in tako pretirano, kot nama je svetovala Metka. Nikamor drugam ne bova šla. Ne v staro mesto ne v lokale, nikamor.« Pokimala sem. Zvenelo je pametno. »Če razglasijo karanteno, se takoj vrneva,« je še dodal.
Zdaj sem kimala že tako, kot bi imela nihajno poškodbo vratne hrbtenice. »Prav, torej greva,« sem ga objela in za vsak slučaj med prtljago dala še nekaj razkužila.

Prvi stik s hotelom je bil odličen. K nama je stopilo hotelsko osebje z maskami in rokavicami in poskrbelo za najino prtljago. Midva, vsak s svojo masko, sva se prijazno zahvalila in sprejela ponujeno hladno penino. Pozabila sem, da sem med vožnjo pojedla nekaj protibolečinskih tablet zaradi išiasa in v dveh požirkih izpraznila kozarec. »Oho, se mi je zvrtelo,« sem se zasmejala Kamenku, ki mi je ponudil še svoj kozarec. »Ne, no,« sem mu rekla in dodala, da je alkohol gotovo preventiva.
Vrata sobe so bila polepljena s trakom, na katerem je pisalo, da je soba razkužena. Bila sem tako navdušena, da sem kar zaplesala v veliki sobi, s čudovito teraso. Na poti na plažo sva opazila, da je na vsakem vogalu razkužilo in po nasvetu najine Metke, sva si vsakič razkužila roke. Kamenko malo manj navdušen, a ker je pameten moški in se ne želi prepirati, je vsakič ponovil za menoj. Do plaže sva prišla dišeča po alkoholu. Kamenko je predlagal, da si izbereva ležalnike, ki niso povsem pri morju, da se izogneva ljudem, ki hodijo v vodo.
Ko sva položila dišeče hotelske brisače na ležalnike, sva šla v vodo. Prekrasna kristalna voda! In to še topla! Sploh nisem želela iz vode in šele želodec me je opozoril, da bi bilo morda dobro kaj pojesti.
Na večerjo sva šla z maskama in ugotovila, da sva v manjšini. Hrano na krožnike daje kuhinjsko osebje, torej počakaš na vrsto, poveš, kaj bi rad in koliko in ti nadevajo na krožnik. Jedla sva na terasi zunaj, kjer sva seveda snela masko, da sva lahko jedla. Osebje je sicer nosilo maske, nekakšne plastične »polvezirje«. Nervozno sem gledala okoli sebe, preverjala varnostno razdaljo med mizami in se čudila, zakaj miz ne razkužujejo, ko se zamenjajo ljudje okoli nje.
Kamenko me je miril, da se moram nakulirati, sicer to ne bo dopust, ampak mučenje. Naročila sem kozarec vina in naredila požirek. »Vse bo v redu, Alenka, » sem si rekla. »Moraš verjeti, da bo,« sem ponavljala mantro.
V želodcu me je stiskalo, ko sem šla po sladico in videla, da edina stojim na varnostni razdalji. Ko je Nemka pred menoj dobila, kar je želela, sem stopila bliže k pultu, v tistem pa me je prehitel moški z leve. »Excuse me, I’m next!« sem odločno dejala, tip me je grdo pogledal, me pustil, da naročim, a stal čisto ob meni. »Do you mind?« sem mu dejala in pokazala, naj se umakne. Prhnil je predse.
Čisto mehke noge sem imela, ko sem se vrnila k mizi. »Kamenko, folku dol visi za varnostno razdaljo, niti ne nosijo maske, zakaj hotel tega ne uredi?« Kamenko je skomignil z rameni. »To je stvar vodstva,« je odvrnil in nabodel ananas na vilice. »Sama morava skrbeti zase, nihče ne bo namesto naju.«

Utihnila sem in težko pogoltnila dejstvo, da sem bila od marca v izolaciji, da se nisem družila, nisem praznovala svojega 50. rojstnega dne, nisem hodila na obiske in ravnala več kot vzorno, in previdno. Misleč, da bodo v hotelu poskrbeli za nas kot na kakšni dobri kliniki, sem zdaj sedela na čudoviti terasi nad morjem, poslušala evropske jezike in gledala, kako se ljudje brezkrbno smejijo, zabavajo in ne nosijo s seboj antibakterijskih razkužilnih robčkov, da bi malo pobrisali po mizi, preden začnejo jesti. In da seveda ne nosijo mask, temveč mirno hodijo mimo mene z usti in nosom ven.
Morala sem zbrati vse svoje moči, da nisem prosila Kamenka, da kar greva domov. Kozarec močnega vina je pomagal, da sem utišala svoje strahove, a samo do naslednjega dne, ko ob večerji ni bila prosta nobena miza za dve osebi, zato sva sedla k mizi za štiri.

V bistvu sta bili skupaj dve mizi za dva. Natakarica je prišla do naju in eno izmed miz prestavila 30 cm stran. Spogledala sva se. Ne dolgo za tem je za to mizo želel sesti par, pa sem dejala, da je med nami premalo varnostne razdalje. Moški se je ekstra jezil name in govoril, da ju je šef strežbe poslal sedet sem. Skomignila sem z rameni in ponovila, da tako blizu pač ne moremo sedeti. Šef strežbe naju je imel »na oku« vse do konca dopusta.
 »Ne štekajo!« sem rekla, »enostavno ne štekajo!« sem se jezila. »Zakaj gostom nihče ne reče, da je maska v zaprtih prostorih obvezna, zakaj mislijo, da bi kdo lahko sedel poleg naju, zakaj ne razkužujejo miz, pa jebenti pet zvezdic imajo!« sem se dušala in mahala z rokami.
»Alenka, to vse je posel. Več ljudi na terasi, več denarja,« je spravljivo rekel Kamenko.
»Kakšen posel, vse goste bodo izgubili, če kdo zboli ravno v tem hotelu!« sem pihala predse.
A sprejeti sem morala stanje, kot je bilo. Če sem želela jesti, sem morala v restavracijo. In kmalu razvila sistem, da se nisem srečala z nikomer.
Osebje naju je silno prijazno pozdravljalo in se nama nasmihalo. »Kako so prijazni,« sem rekla Kamenku. »So, zelo so prijazni,« je pokimal. Ko sem zadnji dan jemala ocvrta jajca iz rok nasmejanega kuharja, se je ta sklonil do stekla, ki naju je razmejevalo. »Zahvalni smo, da nosite masku. Tako pokazujete poštovanje do nas!« Nasmehnila sem se mu:« Hvala ali to mi se čini normalno,« sem mu odgovorila. »Slovenci, zar ne?« je dodal. Pokimala sem. »Logično,« je odvrnil in se nasmejal.
K mizi sem prišla zadovoljna. Pomirila sem duhove v sebi. »Štekajo, štekajo,« sem rekla Kamenku, a to nič ne pomaga.

Namesto enajstih dni, sva v Dubrovniku preživela pet noči. Takoj, ko sva izvedela, kdaj bo karantena, sva se odpravila. Nisva želela čakati na zadnjo noč, niti na predzadnjo ne. Še so živi spomini, ko sva se iz Dubrovnika do Ljubljane vozila 22 ur. Tega ne bi ponovila.
Zasmejala sva se. Pojedla zajtrk in se odpravila domov. V samoizolacijo. Za vsak slučaj.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email