Slovesa so sestavni del našega bivanja. Vse se začne z dober dan in konča z nasvidenje. Vmes je čas, ki se imenuje življenje.
Nekatera slovesa so odrešitve. Prinesejo nove, še neutrjene poti. Prinesejo obet upanja in svežega dotoka zraka skozi žile.
Nekatera slovesa naredijo globoke rane. Nekatere se nikoli ne zacelijo.
Nekatera slovesa niso dokončna in prinašajo vznemirjenje. Že ob slovesu se zavedaš, da bo prišlo vnovično snidenje.
Nekaj časa s slovesi nisem znala dobro ravnati. Vsakič sem bila žalostna. Nisem se znala zares v miru posloviti, ko sem ob nedeljah odhajala v Ljubljano. K mami sem se stiskala, dokler ni bil res zadnji čas, da še ujamem vlak. Potem sem tekla od našega bloka, mimo hotela, v katerem sem vsako popoldne pila kavo s prijateljico Tamaro, mimo bloka mojega fanta do postaje, kjer so me čakali prijatelji, s katerimi smo igrali tarok do Ljubljane.
V Ljubljani sem nemirno štela dneva do odhoda domov. Tako je bilo nekaj let. Dokler se nisem »udomačila« in Ljubljano začela dojemati kot dom.
Tudi slovesa s fanti nisem dobro prenašala. Pa je bilo čisto vseeno, če so me pustili oni ali pa sem razhod želela jaz. Vedno sem potem tuhtala, če sem naredila prav … Ni mi šlo dobro od rok.
Kjer sem se enkrat postavila in pognala korenine, sem želela ostati. Kjer mi je bilo prijetno, toplo in lepo, sem želela biti. Gradila sem to toploto in prijetnosti, da je kričalo dom že na daleč. Vedno sem imela topel čaj in piškote ter mehak kavč za tolažbo.
A skozi življenje sem ugotovila, da so določena prijateljstva za nekaj časa. V nekem obdobju življenja so mi pomenila največ, potem so naravno izvodenela. Poniknila. Dolgo tega nisem razumela in poskušala na silo obdržati nekatera razmerja, a je bilo vse skupaj klavrno. In bolelo je. Potem sem doumela, da s tem ni nič narobe. Da so bila ta prijateljstva zelo pomembna in potrebna v določenih letih, potem pa niso bila več potrebna. Namesto da bi bila hvaležna zanje, sem jokala za njimi.
Zdaj, ko sem velika, pa sem ugotovila, da so mi bila dragocena in so mi »reševala« življenje, a samo za tisti čas. Zdaj nanje gledam z ljubeznijo. Nič več me ne bolijo. Z ljubeznijo gledam na vse tiste, ki so mi prišli na pot, mi prinesli bližino, me z njo ovili in se nato poslovili.
Enako bom gledala na svoje pisanje za Obraze. Z ljubeznijo. Štiri leta sem bila vaša kolumnistka in vam prišla blizu. Hvala, ker ste mi to dovolili. Hvala, ker ste mi to povedali. Še se bomo brali. Na mojem spletnem mestu, na mojih socialnih omrežjih, v moji tretji knjigi. Še vam bom odpirala svoja razmišljanja, še bom pisala brez olepševanja, še vedno bolj pisala osebno, razgaljeno. Drugače ne znam.
Ob zaključku leta in v letu, ki prihaja, vam želim zdravja. In svetlih misli. Vse bo dobro. Prišel bo čas, ko bo znova vse dobro.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, decembra 2020.