Poletje me napolnjuje z okusom malinovega sladoleda in vročega vetra na licih. S sandali in kričeče pobarvanimi nohti. S počasnimi nočmi in zajemom hladnega jutranjega zraka. Z oblekami, ki imajo barvne barve. Odtenke. Svežine.
Poletje.
Ko vse obstane v prijetnem koraku in se prekucne na glavo soncu in žarkom. A tokrat je zame vse drugače.
Umrla je moja prijateljica. Izgubila sem svojo prijateljico. Moje prijateljice ni več. Izguba je tako vseobsegajoča, tako huda, močna in intenzivna, da se težko prebijam skoznjo.
Prvi dnevi so bili veliki razkosani deli srca, položeni na njeno srce. So bile misli nemogoče in ubite, so bile razsodnosti odpovedane in je bilo srce vrženo na cesto pozabe. Nisem mogla doumeti, nisem mogla razumeti. Nisem želela verjeti.
Da je moja prijateljica umrla. Odšla. V hipu. V sekundi. Da sva se videli le dan prej in klepetali, se smejali, se objeli in poljubili za slovo. Z dogovorom, da se vidiva naslednji dan na kosilu. Do katerega ni prišlo. Prišlo je le njeno sporočilo, da ne more priti, da bova tokrat jedli vsaka zase…
In naslednji dan najhujši telefonski pogovor v mojem življenju. Ko sem izvedela, da je ni več. Ko si mi odpovedale noge, glava in mi je srce noro razbijalo v povsem praznem in izčrpanem telesu. Ko sem trgala besede iz prsi in hlastala za zrakom. Dnevi so si vrstili v groznem, temnem vzdušju in prepredeni s solzami niso več razbrali, kaj se dogaja zunaj te žalosti.
Potem je minil teden, dva. Prišla je v moje sanje, posedala na moji postelji. Sem ji prigovarjala, ji govorila o vsem, jo spraševala. In se zbujala žalostna, da so to bile le sanje. Sanje.
Nikoli ne bi smel izgubiti prijatelja. Nikoli ne bi smel pokopati prijatelja. Nikoli. Dnevi so minevali in prišli do poletja. Zamenjala sem garderobo, si vdahnila nove barve na veke in se začela veseliti valete moje hčerke. A vse je drugače. Vse. Barve, podobe, besede, kave, morje, sandali, knjige, filmi. Vse je drugače. Ker sem drugačna jaz. Ker sem morala skozi. Kamor še nisem prišla. Pogrešam jo. Vsak dan posebej, vse dni skupaj. Prebiram najina dopisovanja, prebiram vsako besedo, vse skupaj. Čutim ton napisanih stavkov, prepoznam jo. Povsod jo prepoznam. Vsaka svetlolasa lepa ženska, ki jo srečam na ulici, mi povzroči bolečino v želodcu, ker pomislim, da je to moja prijateljica. Čeprav vem, da je ni več. Vem. A ne dojamem.
Biti moram pogumna in močna in pokončna, mi govorijo vsi. Živeti moram dalje. Ji pustiti odditi. Si pustiti živeti dalje. Se znova smejati. Se igrati s sončnimi žarki in jih lepiti na počitniške obraze.
V začetku sem bila jezna, ker so mi odrejali čas za žalovanje. Ker so me spodbujali k vnovičnemu življenju. A potem sem doumela, da drugače ne bo šlo. Da ne smem obstati, da ne smem obtičati, da ne smem tudi sama umreti.
In se trudim priti skozi. Trudim se znova upati, se smejati.
In vedno si z menoj. Nosim te v srcu. Za vedno.
Prijateljica moja. To bo moje prvo poletje brez tebe, po dvajstetih letih, odkar sva se spoznali. Pogumna bom. Močna bom. In živela bom brez tebe. A ti le še pridi v moje sanje. Tam sva še lahko skupaj.
Kolumna je objavljena v reviji Zdravje.