Ej, mami. Ti moram povedati, da bo Lina znova odlična. Pa ti veš, kako se ji ne da učit, ampak je na koncu vseeno malo sedela ob knjigah. Me velikokrat nasmeji, zabavna punca je, zelo duhovita. Pa tako postavljena, veš. Bolj kot jaz, se mi zdi. 🙂
Neli ima še ustne izpite na maturi. Zelo dobro ji gre, tako mirno gre ta matura. Veš, kako je odgovorna in zanesljiva in čedalje lepša je. Nosi veliko tvojih oblek, pa tvoje uhane in verižico. Me vsakič stisne, ko jo zagledam v tvojih stvareh. Lepa punca je. Vedno je bila.
Kamenko je izdal knjigo. Veliko truda se je obrestovalo, tako ponosna bi bila nanj. Knjiga bo velika uspešnica. Pa saj ni čudno. Poba zna pisat. 🙂
Oči se dobro drži, z največjo možno ljubeznijo ureja tvoj vrt. Vsako rožo pozna, veliko zelenjave pridela. Vse, kar si ga naučila, zna. A ni to smešno? Celo življenje si ti to delala, zdaj pa je prevzel oči, kot da je to najbolj običajna reč na svetu. Pa da ti vidiš, kako urejen dom ima! Kot bi bila še vedno ti v njem. Čisto, pospravljeno, vse na svojem mestu. In na mizi je tvoj prt in vedno sveže rože v vazi. Kot si ti imela najraje. Na tvojem grobu je vedno cvetje in posajene rožice so v tvojih barvah.
Jaz se držim dobro, se mi zdi. Včasih se mi zdi, da bom prenesla dejstvo, da te ni. Potem pa pridejo trenutki.. Ne morem povedati, kako me presekajo. Grem naprimer mimo omare in zagledam tvojo obleko. Primem jo in jo stisnem k sebi. Vonj po tebi me zaboli. Kot bi se skozi nevihtno nebo prikradla strela skozi moje srce. Ali pa brskam po računalniku in naletim na tvojo sliko. Ne morem ustaviti solz. Še vedno ne morem govoriti o tebi, ne da bi jokala. Nikomur več ne morem povedati stvari, ki sem jih lahko samo tebi. Pa ne gre za skrivnosti, gre za način, na katerega so bile te stvari sprejete. Nimam več mami, si rečem in pogoltnem solze. Ko ne morem zaspati, se spominjam najinih trenutkov. Tako živi so. Nisem prepričana, da čas celi rane. Čas naredi odmik od trenutka izgube, ne zaceli pa bolečine.
Te močno objemam in poljubljam, mamica moja. Zvečer bom posedela na najini klopi na Rakitni, kjer sva pili gintonik, ko smo izvedeli za tvojo diagnozo. Si rekla:” Nič, kaj hočemo, saj sem živela lepo in polno življenje.”
Grem živet naprej, moja mami. Da bom tudi jaz lahko ob koncu svojih dni rekla isto..