Med prvomajskimi prazniki sem pet dni preživela v bolnišnici. Se izogibam tej temi, bi najraje vse kar pozabila, a mislim, da bom opravila s tem, če napišem.
Že nekaj mesecev mi je nagajalo zdravje, slabo sem se počutila, težko delala in bila vse bolj zaskrbljena. Na ultrazvoku so mi našli žolčni kamen in se zaradi stalnih bolečin odločili, da me operirajo.
Že dva dni prej sem ležala v majhni bolniški sobici, v bolnišnici v Novem mestu, za katero sem se odločila, ker je tam zaposlen moj nekdanji mož in mi je vedno govoril, kako dobra bolnišnica je. In res. Kako lepo so skrbeli zame. Kako veliko štejejo vsi nasmehi in vse spodbudne besede. Ko si v bolnišnici, si tako zelo sam. Tako silno sam. Čeprav je name mislila cela četa mojih najbližjih, mi pisala, me klicala. Moj fant me je obiskoval vsak dan. In najbolj sem se bala trenutka, ko bo odšel. Sem bila kar nervozna, ker sem vedela, da bom težko zadržala solze. In ko je odšel, sem ležala. Počivala. Poslušala glasbo, malo brala. Pa ne dosti. V bistvu sem samo bila. Nič nisem mogla. Le počivala sem in čakala.
Zelo me je bilo strah operacije. Vse zgodbe, ki sem jih kdajkoli slišala, so mi šle po glavi. Vsi strahovi so se opogumili in mi šepetali strašne zgodbice. In bolj sem jih odrivala, bolj so prihajali k meni. Ponoči je bilo najtežje. V bolnišnici itak ne moreš spati. Ker je ves čas nekaj. In se ne mores umirit. In sem ležala, gledala v temo, zaradi bolečin sem lahko ležala samo na hrbtu in premišljevala. O vsem. O ničemer. Tako do večera do jutra. Vsako noč.
Na dan operacije sem se zbudila bolj mirna, kot sicer. Vedela sem, da je to zdaj to in da nimam izhoda. Spomnim se trenutka, tik preden sem dobila narkozo. In potem sem zaspala.
Ko so me zbudili, sem se čudila, da je tako hitro minilo. In kmalu so se oglasile bolečine. Tako da sem bila res hitro budna. Dnevi po operaciji so posvečeni vsakdanjim premikom, ki so zaradi pooperativnih bolečin in svežih ran, seveda zelo svojstveni. Ko greš prvič sam lulat, je velika reč. Ko dobiš prvo kuhano hrano, je cel dogodek. In ko sem se pridno sprehajala po hodnikih, da ne bi povsem odpovedala, ko bom šla domov, je bil pravi podvig. Kako oslabljeno je telo, kako lahko ovirajo bolečine. In kako se ti zdi vsak premik na bolje, izjemno in navdihujoče.
Najbolj ljuba mi je bila sestra Andreja. Zlata oseba. Čuteča. Prijazna. In vedno nasmejana. Ko je nekega večera prišla, da mi je znova dala protibolečinsko infuzijo, je posedela ob meni. Rekla mi je: “Veste, bolezen je edina, ki ne izbira. Nihče ni varen pred njo. Edino bolezen je tista, pred katero smo vsi enaki.”
Ne bom je pozabila. Nasmejane, prijazne Andreje. Ki je v mojo sobo vselej prinesla sonce.
Tretji dan po operaciji me je prišel iskati moj fant. Ne vem kolikokrat sem mu rekla, domov grem. Domov grem. Zunaj je dišalo po pomladi, sonce je sijalo, vse je bilo zeleno. Smo čudila sem se. Zame je svet obstal. In zdaj grem spet domov!
Kako lepo je biti doma. Počasi okrevam, vsak dan imam več moči, vsak dan lahko kaj več pojem in malo dlje spim ponoči. Najraje pa sem s svojimi. Klepetam s starejšo, ki me pozorno drži za roko skoraj ves čas, ko sva skupaj, se igram z malo, ki jo zanimajo moji šivi, se dam crkljati moji mami, ki je prišla, da mi pomaga in mi kuha in se stiskam s svojim fantom. Doma. Samo, da je za menoj.
Ni prijetno, res ne. Ampak se da preživeti. Z mislijo na dom, na svoje ljube in na pomlad, ki je prišla.
In že grem nazaj v službo in se vračam v vsakdanjik. Nazaj tudi k vam.