Ta teden sem izvedela, da sem starostno slabovidna. Ni najbolj prijetna reč, ki ti jo lahko zdravnik napiše na izvid, ni pa tudi nič takšnega, ne more se meriti s kakšno drugo, resno boleznijo.
Ampak vseeno. Starostno slabovidna. Hja. Najprej sem videla spackano, potem od blizu nisem več videla, potem sem začela prijemati moje ljube ljudi za ramena in jih potiskati nazaj, ko so mi prišli preblizu, da sem jih spet videla, potem mi je bilo slabo, če sem morala nekaj gledati od blizu, za nameček pa mi je moj fant rekel, da se v postelji pogovarjava tako daleč drug od drugega, ker je to edini način, da se zares vidiva. In sem klonila.
To, da imam očala za na daleč že nekaj let, se mi ni zdelo nič tako hudega. Nekaj čez minus ena na vsako oko, ravno toliko, da se mi zdijo podnapisi spackani. Ampak tole. Starostna slabovidnost.
Konec aprila sem dopolnila 44 let. Res je, nisem več mlada. Nisem pa še tudi stara. Odvisno, kdo ocenjuje. Mojima hčerkama se zdim dobro ohranjena in še kar mlada. Taksistu, ki me je zadnjič peljal na neko slikanje, pa sem se zdela stara 40 let. Sem ga takoj poučila o pravilu dajanja komplimentov. Ker to pač ni kompliment, da ti nekdo zbije tvojo starost za štiri leta. Prosim lepo! Reci, videti ste nekaj let mlajši. Nekaj let lahko prodam za 7. Tako sem se odločila. Ko mi kdo reče, nekaj let ste videti mlajši, si v glavi rečem sedem. Morda zaradi pravljičnega števila, ker si lahko v pravljici človek malo prikroji resnico. No, precej prikroji resnico.
V resnici imam 44 let in imam starostno slabovidnost.
Me zanima, če sem v življenju zaradi tega kaj spregledala? Po moje, čisto nič. Mislim, da sem videla vse. Na nekaj stvari nisem bila pripravljena, nekatere sem namerno prezrla. A nisem spregledala ničesar. Tudi to si lahko govorim, ker sem videti sedem let mlajša in ne vidim dobro.
Tudi, ko si oblečem tesne kavbojke in mi neha teči kri po žilah in mi noge odmirajo in se ne smem prepogniti, usesti ali kaj pojesti in lahko le stojim, s trapastim nasmeškom, ki kliče po trenerki, si lahko rečem, da sem videti prav dobro. In ko mi noge zares modrijo in zajemam le še koščke kisika, grem domov z dvignjeno glavo. Do dvigala, ko sem sama in odpnem gumb na kavbojkah, si odpnem čevlje, da jih lahko doma samo zabrišem z noge in grem pod tuš, kjer s pomočjo knajpanja obudim nazaj noge, ki so sumljivih vijoličnih barv, pa hitro pojem velik kos kruha, ki ga na debelo namažem z maslom in marmelado, da znova začnem dihati in dobivam lepo rožnato bravo.
Še takrat si rečem: Alenka, ni slabo. Za 44 let staro žensko, z dvema hčerkama, enim neuspešnim zakonom, dvema pokojnima mačkama in enim pokojnim psom in eno pokojno hrčico in z novim fantom, v katerega si zaljubljena pa pri vsem cukru, ki ga poješ,.. mah, pa saj ti si ena huda… no, ne huda, ampak kar dobra, no, ne ravno dobra, kar v redu, če bolje pomislim, čisto v redu ženska sem.
In si še z večjim veseljem namažem oči z novimi pomladnimi barvami, si spnem lase čisto po francosko in si nadenem najboljši mladostni argument na obraz: nasmeh.
Pa kaj, česem stara toliko, kot so bili moji starši včasih, ko sem mislila, da me bo pobralo, ko sem doumela, koliko let že imata. Pa kaj, če ne oblečem več čisto tesnih kavbojk, itak škodijo tako tesna oblačila, zaboga milega, povejte to naprej, ljube moje ženske, da se ne bo kaj res hudega pripetilo kakšni neuki 44 letni ženski. Pa kaj, če nimam več 55 kilogramov, ki sem jih po božje slavila, ker sem mislila, da je to ravno prav, v bistvu pa sem nosila modrček s košarico A, kar ni nek dosežek in v pasu sem bila pretegnjena kot glista in sem lahko oblekla vse obleke iz Zare. Kar se obsega prsi tiče, mi je košarica B, včasih tudi C, opa, zelo všeč! Videti sem zelo ženstveno in vse obleke mi lepo stojijo čez prsi. In to je ena izmed tistih reči, ki si jih takoj nalepimo kot obliž, ko preidemo v to joškasto skupino. Da je vse videti lepše. Okej, okej.
Da ne zaidem.
Pa kaj, če ne nisem več vitka do nezavesti in kaj, če imam 44 let.Kaj sem že hotela povedati, razen tega, da si lepim obliže na rano številka 44?
Aja, da sem starostno slabovidna, da sem naročila očala, z lepim okvirjem, ki je zelo urban, tako mi je rekel optik in da bom zdaj lažje pisala te moje mojstrsko zapeljane tekste, ko naj bi vam prinesli nekaj upanja in veselja, v bistvu pa mirim in tolažim sebe.
Saj pravim, starostno slabovidna sem.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.