Že navsezgodaj so začele deževati čestitke. Že pred šesto me je zbudila prva. Morala sem se nasmehniti. Kako lepo voščilo! In tem voščilu so sledila ostala. Name so se spomnili prijatelji, sodelavci, znanci in seveda moji domači in moj fant. Ki sem ga prijazno opozorila, da mi mora danes vsakič, ko me zagleda ali sliši izreči čestitke. Ker sem se tako odločila.
Najbolj sta me objeli moji deklici. Lina mi je narisala čudovito risbico, Neli pa dala lepo darilo in največji objem. Čustveno sta mi čestitala tudi moja starša, vedno mi gredo solze, ko mi povesta, kako ponosna sta name.
Leto starejša. Odkar sem prestopila štirideseta, o letih razmišljam drugače. Nisem toliko vzhičena, ko nastopi moj rojstni dan. Čeprav imam ta dan rada. Ker sem se takrat rodila in me na praznovanja spominjajo številni čudoviti spomini. Spomnim se, ko se dopolnila trideset let in sem bila tik pred rojstvom svoje prve hčerke, ki se je rodila le 14 dni zatem. Spomnim se, kako bučno sem proslavila prihod v štirideseta, žur do jutra je bil. Zadnjih nekaj let, pa močno stisnem svoje najbližje, častim kosilo prijateljem in grem domov, da sem s tistimi, ki jih imam najraje. Tistimi, ki mi pomenijo vse na svetu. Ki so z menoj sleherni dan in prenašajo vsa moja stanja. In ki so zame pripravljeni veliko narediti. Kot sem jaz zanje. Moji ljudje.
Zdi se mi, da se z leti krog pravih ljudi zmanjša. Da se izkristalizira. Da ostanejo le pravi ljudje. Veliko jih je iz mojega življenja odšlo, a pri tem ni bolelo. Del poti smo prehodili skupaj, potem so se poti ločile. Nekaj jih je prišlo na novo. Nekaj pa je ostalo starih. In ti so z menoj za vedno.
V zadnjem letu se mi je zgodilo nekaj prelomnih stvari. Nekaj stvari mi je pošteno zatreslo tla. In sem se prebila skozi. Veliko reči sem se morala naučiti znova in nekaj se jih še vedno učim. Nekaj vrednostih sistemov sem morala razbiti in jih postaviti na novo. Nekaj reči, v katere sem verjela, sem bila prisiljena potisniti v racionalno sfero, da sem lahko predihala skozi. Veliko pogovorov je bilo potrebnih, da sem doumela, da sem zdaj odgovorna sama zase in da moram stremeti k temu, da se počutim dobro. Moram se počutiti dobro. Ker moram skrbeti zase in za svoji deklici.
Kar nekaj solz je padlo v zadnjem letu, še več glasnih smehov, še več nasmehov. Dobila sem veliko poljubov in toplih objemov, dobila sem veliko skodelic dobre, dišeče kave in prijetne večere z mojimi domačimi. Dobila sem nekaj nove moči in izgubila nekaj pridobljenih kilogramov. Imam nekaj novih gubic in novo kremo za okoli oči.
Imam sebe, svoje otroke, svoje ljubljene in imam občutek, da me še vse čaka. Vse je tu. Le doseči moram. Le dotakniti se.
Vse najboljše zame!