alenka.si
bostjan-gorenc

Velikan toplega srca

Avtor: Kamenko Kesar

Dal je nešteto intevjujev, zdelo se mi je, da ga kar dobro poznam. A vse do zdaj, ko ga je pred seboj posedel Kamenko Kesar. In izvedel stvari, ki jih o Boštjanu nismo vedeli. Dobrodošli v svetu, kjer pižama ni oblačilo za spanje…

Boštjan Gorenc – Pižama. Je srčni človek, neustavljivo iskrivega uma in mojster besednega preigravanja.

Boštjan, dajva najprej testirati tvoje osnovnošolsko znanje. Po kom se imenuje tvoja OŠ?

Oh, po partizanu Lucijanu Seljaku.

Kaj je pa naredil ta partizan, da je znan?

Mislim, da je padel. To je pa tudi vse, kar vem o njem. (L.S. je bil sicer soboslikar, član KP, zaradi izdaje aretiran in ustreljen)

Kje ste pa živeli, ko si obiskoval osnovno šolo?

Do 10. leta smo živeli nad tovarniško menzo v Iskrinih stanovanjih.

Si jedel v tej menzi?

V tej ne, sem pa pozneje v neki drugi tovarniški menzi, ko sem po srednji šel med počitnicami delat v Savo na rampo.

Kako ste dobili Iskrino stanovanje?

Dedek je bil skladiščnik v Iskri. Ampak preden se je rodil zadnji od mojih dveh bratov, torej pri mojih 11. letih, smo se preselili v najbolj urbano vas tega sveta, Besnico.

Kateri vonj ti je ostal v spominu iz stanovanja nad menzo?

Bolj se spomnim vonja iz tovarne. Pa ne vem, če je to bila ravno ta tovarna, ker je bil vonj po gumi, mogoče mi je ostala Sava v spominu. Iz menze so se pa vohale jedi na žlico, tudi rožljanje pribora.

Katero jed na žlico imaš najraje?

Nekaj fižolastega, mi je pa moja dvomesečna paleo kura obrnila stvari na glavo, sem ugotovil, da me fižol spravlja v velike težave, zato je zdaj moja najljubša jed na žlico domača zelenjavna juha iz domačega vrta.

Torej imaš vrt?

Kradem s taščinega. Se pa počasi sam pripravljam na uvajanje v svet vrtnarjenja.

Kaj bo prej posajeno, fižol ali zelenjava?

Pravzaprav si bom najprej posadil zelišča. Doma sem jih imel že lončkih, a so mi vsa crknila … poslušaj to, meni je celo kaktus crknil v enem mesecu!

Imaš lepe spomine na delo v podjetju Sava?

Dajva reči tako … tiste počitnice, ki naj bi bile najdaljše (torej med srednjo šolo in faksom), sem mesec dni preživel doma ob osličevih filejih brez soli, da sem si zbijal povečan pritisk, še nosno sluznico sem imel nekaj uničeno. Pod tušem se mi je ulila kri iz nosu in se mi nekaj ur ni ustavila. Dobil sem takšen tampon v nos, da mi je oko drgnilo ob njega, ko sem pogledal na stran.

Si bil zmerom bolj družaben?

V resnici sem se šele v osnovni šoli začel socializirati. Prej sem pač živel nad tovarniško menzo in sem bil edini otrok en kilometer naokrog.

Kako je pa potekala tvoja socializacija?

Ko sem prišel v šolo, so se spravljali name, ker sem bil priden, tudi malo debel, torej prava tarča …

Kaj si pa naredil glede tega?

Izogibal sem se težav, ker mi je bila kar muka, pa sem iz šole hodil pri zadnjih vratih ven, sem ugotovil, da so bili pretepači ravno dovolj neumni in niso vedeli, da ima šola dvoje vrat.

Si imel kakšnega prijatelja v šoli?

Sem, ampak ker sem bil priden, so me v višjih razredih posedali zraven kakšnih bolj živahnih sošolcev, so imeli kao idejo, da bom pozitivno vplival nanj, pa moram povedati, da je bilo tudi obratno. S sošolcem, ki je ponavljal in so ga premestili k meni za mizo, sva se spoprijateljila in hitro našla skupne interese pri izživljanju v kreativnosti, risanju …

Torej si bil vedno med največjimi?

Vedno, tudi med najširšimi, sem se sicer v 7. in 8. razredu potegnil in so se kilogrami malo izgubili, pa ne za dolgo.

Tvoj največji šolski tekmovalni dosežek?

Bil sem na raznih tekmovanjih, največji je pa ta, da sem se prebil na državno tekmovanje v Veseli šoli. In še ena je, hodil sem na biološki krožek, smo imeli razstavo v Münchnu.

Si še povezan z Veselo šolo?

Dve leti sem pisal za Veselo šolo, sem imel kotiček za književnost, letos bom četrtič vodil zaključni dogodek Vesele šole …

Kaj te vleče tja?

Gledati te mulce in mule, ki so zvedavi in hočejo vedeti … to je užitek in pravo doživetje!

Kaj si sanjal, da boš, ko boš velik?

V prvem razredu OŠ sem v delovni zvezek za Spoznavanje narave in družbe napisal Poleti bom zidar (ker smo ravno zidali hišo), pozimi pa smučar.

Zidar in smučar?

Ja saj je logika, zidarji delajo poleti, smučarji pa smučajo pozimi. Pa pokrijem celo leto.

Je komu od tvojih sošolcev iz OŠ uspelo?

Vem, da je Tadej Valjavec, sicer iz paralelke, hotelir na Pokljuki, Mare je pa glavni kuhar pri Ančki v Šenčurju. Pa veliko je diplomiranih.

Prva misel, ko si izbiral študijsko smer?

Najprej sem razmišljal o matematiki, mi je bila najboljša od vseh predmetov, celo boljše ocene sem imel, kot v angleščini. Je pa res, da mi jezik da toliko več gušta.

Matematika je bila torej tvoj najljubši predmet. Kaj pa najmanj ljub?

Telovadba je bila živa muka (zavije z očmi), tista špaga z vozli do stropa, pa drog do stropa, joj, tiste koze, ki jih je bilo treba preskočiti, …

Nekaj ti je pa ziher šlo pri telovadbi…

Ja, tapkanje z roko mi je šlo, pa košarko sem treniral, ker sem bil velik, ampak mi je po osnovni šoli začelo koleno ven skakati, pa sem nehal.

Tvoj največji športni dosežek?

(oči mu zažarijo in usta se potegnejo v širok nasmeh) To je bilo pa na Kranjskem osnovnošolskem prvenstvu v košarki, sem Marku Miliču ukradel žogo. Odriva sicer nisem imel nič, sem bil pa ravno dovolj visok, da sem mu zbil žogo, ki jo je držal nad glavo. Ampak Milič si tega ziher ni zapomnil.

Šport danes?

Omejen predvsem na hojo po ravnem in navkreber v naravi. Pa včasih sem drgnil sobno kolo.

In kaj zdaj visi na tvojem sobnem kolesu?

Sicer je založeno v eni sobi, je pa dolgo gor visela trenirka.

Kako si dobil vzdevek Pižama?

To je prišlo iz čistega zbadanja v prvem razredu osnovne šole, sem nekajkrat prišel v šolo s trenirko, na kateri je bil narisan Jaka Racman, pa so me sošolci začeli zafrkavati, da nosim pižamo in me začeli klicati Pižama.

Kako si to prenesel?

Uh, nekaj let tega nisem mogel slišati, potem sem se pa navadil, je postal moj ščit.

In ta vzdevek si potem prevzel kdaj?

Ko sem začel repat, sem rabil eno ime, ker ne moreš biti raper Boštjan Gorenc, kako se pa to sliši …  in sem na plano potegnil Pižamo, pa še poznali so me po tem imenu.

Kaj je tvoja mama rekla, ko je slišala, da te kličejo Pižama?

Je spotoma slišala, da me tako kličejo, ponavadi so klicali sošolci po telefonu in se je oglasila moja mama, pa so sošolci pozabili, kako mi je  v resnici ime in po trenutkih mučne tišine jim je moja mama pomagala ‘A s Pižamo bi radi govorili?’ … sicer pa saj nihče od nas ni točno vedel, kako je komu ime, ajde, Deki je mogoče lahko Dejan, za Tigra pa ne veš več, tudi za Pižamo ne.

Kako ti je šlo v gimnaziji (Kranj)?

Bil sem najboljši v razredu, ampak samo zato, ker smo bili zelo na easy razred, pa mi ni bilo treba veliko delati, da sem bil najboljši.

Kaj pa to pomeni ‘na easy razred’?

Recimo, zjutraj sem prišel v šolo, običajno pol ure pred vsemi, ker je tako vozil bus, pa me je prvi sošolec, ki je prišel za mano v šolo, prosil za zvezek za matematiko, potem naslednji … skratka zvezek je krožil, da so si vsi prepisali nalogo, jaz sem ga dobil nazaj tik pred pričetkom matematike. Pa super smo se razumeli. Znali dihati skupaj.

Si sploh kdaj dobil negativno oceno?

V 12 letih osnovnega in srednjega šolanja sem dobil eno negativno oceno. Pri fiziki. Fizika mi nikoli ni bila jasna. Ne razumem, kdo je tak kreten, da odloži klado sredi klanca, mislim … pa sva si z učiteljem Alan Forde menjavala, toliko sva si bila dobra, ampak pri ocenah ni gledal skozi prste, kar sem spoštoval.

Kaj pa najmanj uspešen predmet na faksu?

Fonetika je moja travma. Petkrat sem jo delal.

Kdaj si prvič zaslužil svoj denar?

Ministriral sem na pogrebu v osnovni šoli, pa sem dobil nekaj plačanega. Mislim, da je bilo to. Potem smo s sošolci v tretjem letniku srednje organizirali gimnazijski ples, pa smo nekaj zaslužili, seveda tudi tista dva dni, ko sem delal na rampi v Savi.

Odločitev za študij angleščine?

Najprej sem bil vpisan na angleščino in novinarstvo. Ko sem prišel prvi dan na faks, sem ugotovil, da če vpišem samo angleščino, bi imel petke frej, pa nekaj več predmetov iz književnosti bi imel, torej odločitev ni bila težka.

Kdaj si uletel v teater?

To se je zgodilo v drugem letniku srednje šole, ker se je glavni lik prepisal na drugo šolo, pa so ljudje rekli, da sem dober in da naj sprejmem vlogo …

In, kako ti je šlo?

So me pohvalili, samo mentorica je rekla, naj neham buljiti po publiki, kadar ne govorim.

In kdaj te je teater dokončno potegnil vase?

To je bilo že v gimnaziji, s še dvema prijateljema smo naredili predstavo. Ko sem ugotovil, da lahko sam naredim predstavo in da se folk smeji na moji predstavi.

Zakaj si izbral smeh?

Mislim, da je to obrambni mehanizem, naj se ne smejijo meni, naj se raje smejijo z mano. Sem se takrat kar navadil samoponiževalnega humorja. Včasih sem imel dosti več samoponiževalnih šal kot recimo danes, malo je šlo tudi za preračunljivost, namreč če si se sposoben sam iz sebe delati norca, te pustijo pri miru.

Sebe rad vpleteš v zgodbe?

Ja, zdi se mi važno, da pri stvareh, ki jih govoriš na splošno, sebe ne izpustiš. Na koncu koncev si del zgodbe, ker si isti, kot so tvoji gledalci, poslušalci. Nisi nad njimi.

Za tvoje šale včasih rabimo kar globoko predznanje…

Za nakatere res. Najbolj zabavne so prav tiste šale, kjer rabiš nekaj sekund, da usekajo.

Katera je tvoja neuresničena želja?

Da bi se pred 10 leti zaprl v studio s kakšim beat-makerjem in naredil plato. Žal mi je, da večine komadov, ki sem jih spisal, nisem nikoli posnel. Mogoče bom za foro zase to naredil. In knjige, ki jih nisem prebral, pa bi si jih želel.

Kaj pa kakšna malo manj geekovska želja?

Potovanja, skoraj sem šel v New York na hiphopersko ekskurzijo, pa sem dva meseca prej imel prometno nesrečo, sem moral plačati novo havbo, pa hladilnik je bilo treba porihtati in mi je zmanjkalo denarja. To imava zdaj načrt, da greva z ženo.

Glede na to, da bo intervju objavila Alenka Mirt, moram vprašati. Kako paziš na svoje zdravje?

(nasmešek) Bližam se koncu tiste faze, ko ne pazim na svoje zdravje. Imam pa trenutke, ko sem pozoren tako na hrano kot gibanje …

Pa si sicer discipliniran?

Ko se odločim, grem, nobenega dvoma, nobenega mečkanja. Recimo, ko sem začel paleo prehrano, dva dni pred Martinovim, sem se odločil in sem vzdržal tistih 30 dni.

Tudi kaditi si nehal…

To, da sem nehal kaditi, mi je pa uspelo v dveh dneh. Pazi to, iz treh škatel na nulo. Nulo!

To se sliši kar malo verjetno.

Poglej, naenkrat mi okus čikov ni več pasal. Sem pa imel čiste štale v tistem času, sem se zbujal sredi noči, mi je srce divje razbijalo, pa mi je zdravnik rekel, da se organizem navaja na življenje brez cigarete in da je to normalno.

Kako dolgo že ne kadiš?

7 let, odkar sem nehal in v tem času nisem imel niti za trenutek nobene želje, da bi spet začel. Sem pa imel dolgo avtomatizirane gibe, sem segel v žep, da bi postavil škatlico na mizo. Sicer pa, zdaj niti časa ne bi imel kaditi, ker moram toliko po telefonu brskati.

Dajva še eno za konec. Kaj najbolj obžaluješ?

Da nisem več bral. Do 2. letnika srednje sem ful bral, potem sem do 2. letnika faksa bral bolj malo. Žal je pa knjig preveč in nikoli ne bom mogel prebrati vseh, ki se mi zdijo dobre.

Deli zgodbo