Pogledala sem mamino torbico, ko je iz nje jemala robec, da si obriše nos. V torbici sem zagledala fotografijo mene, Matjaža in očija. Izpred let. Iz torbice sem vzela slike in si jih ogledovala. Mami se mi je nasmehnila.
Na sliki sem imela kakšnih šest ali sedem let. Postrižena sem bila naokroglo. Imela sem hlače z naramnicami in se smejala v fotoaparat. Takšna sem morala biti, ko sem se za 8. marec sama odpravila po zvončke v Krakovski gozd. Zvončke za mamico ob prazniku žena. Skočila sem na svoj rdeči poni in odbrzela po vasi do gozda. Še nikoli nisem šla sama v gozd, sploh ne tako globoko v gozd. A tam so bili najlepši zvončki. Kronce. Tisti nabolj odprti, najbolj razkošni zvončki. Ko sem se pripeljala v gozd in me je zajela tišina, sem hitreje pritisnila na pedala. Kmalu sem za seboj pustila vaško pot in zapeljala sredi gozda, kamor smo šolarji vsako leto šli položit rožice na grob neznanih partizanov. Grob je bil obdan z leseno ograjo. Tam sem pustila poni in šla za zvončki. Pred menoj je bila cela bela steza zvončkov in hitela sem ji nabirati. Hodila sem za njimi in se čedalje bolj odmikala od svojega kolesa. Ko sem si dovolila pogledati naokoli, kolesa nisem več videla. Zagrabila me je panika. Čutila sem, kako se mi je v obraz zarezala rdečica in kako mehka kolena sem dobila. V roki sem imela velik šopek zvončkov, komaj sem lahko sklenila prste okoli njega. Hitela sem nazaj, a ko nisem vedela, kje je nazaj. Začela sem teči.
Tekla sem v eno smer, pa v drugo, nikjer nisem videla partizanskega groba, ne kolesa ob njem. Zdaj sem bila že na robu joka. Nihče ni vedel, da sem šla po zvončke, saj sem želela, a je to skrivnost. Ne bodo vedeli, kje me iskati, sem si govorila in še dodatno podžigala paniko v sebi. Čutila sem, kako mi žarijo lica in kako me peče v prsih.
Spomnila sem se, da mi je brat Matjaž pripovedoval, da se moram orientirati na sever. Kje je sever, mi bo povedal mah na drevesu. Takoj sem našla drevo z mahom in vedela v kateri smeri je sever, a kaj naj zdaj naredim s tem podatkom? Kaj je na severu? Partizanski grob? Vrtela sem se v krogu. Potem sem sedla na tla in pogledala kvišku. Skozi vrhove dreves sem videla modro nebo. To mi je vlilo upanja. Vstala sem, si obrisala nos v rokav in začela z iskanjem znova. Zapomnila sem si drevo, pri katerem sem šla v eno smer, zapomnila sem si grm, pri katerem sem šla v drugo smer. Ko sem krenila v tretjo smer, sem opazila pohojeno pot in v prsih mi je zaigralo upanje. Stekla sem po poti in zagledala svoje kolo, kako je potrpežljivo čakalo ob grobu partizanov. Kriknila sem od veselja, hitro skočila na rdečega ponija in se odpeljala domov. Pedala sem vrtela najhitrejše na svetu, »balanco« pa držala samo z eno roko. V drugi sem namreč stiskala velik šopek zvončkov.
Ko sem prispela domov, sem kolo naslonila na zid pred hišo, v kateri smo živeli in stekla v naš dom. Mami je bila v kuhinji, ravno sta z očijem pila kavo. Stopila sem pred njo, rdeča in ponosna v lica in ji izročila šopek. »Vse najboljše za dan žena!« sem zrecitirala. Mami me je objela: »Ja, Alenka, kako so lepi zvončki. Si šla v Krakovski gozd?« Pokimala sem. »Čisto sama?« Znova sem pokimala. »Ja, kako si pogumna!« Laskalo mi je. Nisem ji povedala, da nisem znala priti do kolesa in da sem v paniki mislila, da bom strohnela v gozdu, kot neznani partizani.
Mami je zvončke dala v vazo in jih postavila sredi mize. »Lepših od teh še nisem videla,« je pogledala proti njim, meni pa je igralo srce.
Odlomek je iz knjige Da bi sladko zaspala, ki je dosegljiva na www.kesar.si.
Vir fotografije zvončkov: Slovenske novice